Čuječni ubožec iz Nazareta

Mož po imenu Jezus, ki je pred dvema tisočletjema živel v Palestini, je zanesljivo eden izmed najbolj znanih Zemljanov vseh časov. Zato je zanimiv razmislek o tem, kako je bilo pri njem s čuječnostjo.

Kajpak Jezus iz Nazareta ni izpolnil nobenega vprašalnika čuječnosti, zato zanesljivih psihozgodovinskih podatkov o njegovem nepresojajočem, sprejemajočem zavedanju najbrž ne bomo nikoli imeli. Vseeno pa to, kar o njem vemo, Jezusa uvršča med najbolj čuječne osebe, kar jih je kdaj živelo. Po opisih iz kanoničnih evangelijev lahko sklepamo, da je imel Jezus po vsej verjetnosti kaj izostreno zavedanje, živel je v sedanjem trenutku, njegovo sprejemanje svojega doživljanja in drugih ljudi je bilo izjemno.

Kevin Tupper (b. d.) je na spletnem mestu Christian Simplicity zapisal:

„Jezus je bil najbolj čuječna oseba kdajkoli. Popolnoma se je zavedal toka življenja v svojem telesu, opazil je, kako je šel ta tok iz njega k ženski v množici, ki se je dotaknila njegove obleke. Prepoznal je lakoto in brezciljnost množic. Zaznal je hvaležnost ženske, ki ga je mazilila z dišavo. Opazil je, kako so vladajoče stranke kovale zaroto proti njemu. Svojemu Očetu je prisluhnil tako močno, da sta bila on in njegov Oče eno v duhu, mislih, željah in dejanju. Če bi bil Jezus, kot ga včasih predstavljajo, nekakšen vzvišen, odmaknjen guru, se ne bi mogel odzivati na svoje učence, svojo skupnost, svoje sovražnike ali svojega Boga.“

Po krščanskem verovanju Jezus po svoji Božji naravi za vsakega človeka pozna vsak njegov najmanjši vzgib, njegovega doživljanja se zaveda še dosti bolj popolno kakor človek sam, in slehernega človeka sprejema takšnega, kakršen je, brez kančka obsojanja, z razumevanjem in ljubeznijo, ki presega vsakršne človeške zmožnosti.

Špansko-mehiški kapucinski redovnik, pred nekaj leti preminuli Ignacio Larrañaga, je o Jezusu napisal roman z naslovom Ubožec iz Nazareta. V tem mistično obarvanem, z lirskim pridihom napisanem življenjepisu je Larrañaga podal tenkočuten opis, kako naj bi se v Jezusu tekom njegovega odraščanja tradicionalna judovska predstava o mogočnem, strogem Jahveju čedalje bolj preobražala v izkušnjo ljubečega, nežnega Očeta. V romanu ob koncu omenjene spremembe avtor zapiše naslednje (Larrañaga, 2015, str. 35):

„Vse je milost in prisotnost, ljubeča in skrbna prisotnost, popolnoma zastonjska, presenetljivo ljubezniva, silno radostna.“

Prav omenjeni milost in prisotnost, prvini, s katerima Larrañaga opiše navzočnost Boga, sta hkrati nekaj, kar ima po mojem mnenju močno vzporednico v čuječnosti. Natančneje, v opredeljujočih lastnostih čuječnosti, zavedanju in sprejemanju doživljanja (glej Černetič, 2017), kjer zavedanje doživljanja ustreza prisotnosti (Božji vsenavzočnosti in omniscientnosti), sprejemanje doživljanja pa milosti (Božji ljubezni). Ne trdim, da je čuječnost Bog (oz. Sveti Duh, kot meni znani budistični menih Thich Nhất Hạnh, 1999), pač pa da more čuječnost kristjanom pomagati izkušati in živeti Božjo prisotnost in milost.

Kakor že dve tisočletji, Jezusova oseba tudi dandanes navdihuje mnoge, tako kristjane kakor ljudi, ki ne verjamejo v njegovo Božjo naravo in odrešenjsko vlogo, a v njem vidijo lastnosti, vredne posnemanja. Ena izmed teh je, kot kaže, tudi čuječnost.

Dr. Mihael Černetič

Opomba k sliki: Prikazan je izrez najstarejše ohranjene ikone Kristusa Pantokratorja (Vsevladarja), ki je nastala sredi 6. stoletja in jo hranijo v Samostanu svete Katarine na Sinajskem polotoku v Egiptu. Ikona naj bi prikazovala Jezusovo dvojno naravo; človeška je predstavljena v njegovi levi polovici in Božja v desni polovici. Opaziti pa je mogoče po mojem mnenju še nekaj, in sicer dve sestavini čuječnosti: zavedanje doživljanja (ki ga izraža Jezusova leva polovica obraza) ter sprejemanje doživljanja (izraženo v desni obrazni polovici). Možna interpretacija bi bila, da je zavedanje doživljanja, na podlagi funkcij kognitivnega sistema, načeloma izvedljivo s človeškimi močmi, medtem ko je zahtevnejši del čuječnosti, sprejemanje doživljanja, uresničljiv toliko bolj, kolikor se posameznik opre na utelešeno Besedo, Kristusa.

Viri:

Černetič, M. (2017). Struktura konstrukta čuječnosti: Zavedanje doživljanja in sprejemanje doživljanja [The structure of the mindfulness construct: Awareness and acceptance of experience]. Psihološka obzorja/Horizons of Psychology, 26, 41–51. https://doi.org/10.20419/2017.26.465

Larrañaga, I. (2015). Ubožec iz Nazareta. Ljubljana: Slovenska kapucinska provinca.

Nhất Hạnh, T. (1999). Going home: Jesus and Buddha as brothers. New York: Riverhead Books.

Tupper, K. (b. d.). Christian Mindfulness: Behold, the kingdom of heaven is at hand. Pridobljeno 20. julija 2016 s spletnega mesta Christian Simplicity: http://christiansimplicity.com/christian-mindfulness/

Pin It