Čuječnost za solipsiste in radikalne konstruktiviste

Čuječnost je početje, ki temelji na zavedanju. Toda, ste se že kdaj vprašali, kako resnično je, kar ob tem prihaja v zavest? So zvoki, ki jih slišimo, realni? Kako resnično je dihanje, ki ga občutimo? Sončni zahod, v katerem čuječno uživamo? Ne samo za filozofe, tudi za bivanje slehernega človeka so odgovori na tovrstne dileme ključnega pomena.

Solipsizem: Zagotovo obstaja le moj um

Obstaja filozofsko pojmovanje, ki uči, da je posameznik lahko gotov le v obstoj svojega uma, za ostalo pa ni mogoče vedeti, ali je resnično. Ideja se imenuje solipsizem. Njene korenine segajo do znamenitega Descartesovega stavka „Mislim, torej sem“, v sodobnosti pa se povezuje z radikalnim konstruktivizmom in epistemičnim relativizmom. Kot ugotavlja Martínez-Delgado (2002), se zdi, da radikalno in rigorozno pojmovanje konstruktivizma vodi v solipsizem. Navedenim pojmom so blizu tudi ideje Humberta Maturana, znanega in vplivnega biologa in filozofa.

Pri konstruktivizmu in solipsizmu mi je zanimivo razmišljati o povezavah z zavedanjem in čuječnostjo, kar je vsebina pričujočega članka. Za začetek pa iskriva in osvežujoča misel Grega Egana, ki me je pričakala v vrsticah njegove znanstvenofantastične novele „Singleton“. Avtor skozi svojega junaka razmišlja, da „lahko tudi trdiš, da so vsi na svetu razen tebe zombiji, in da si sam prav tako zombi vsak drugi torek“ (Egan, 2010, str. 167).

Kaj se torej zgodi, če drugega poleg drugega postavimo solipsizem (ali radikalni konstruktivizem) in čuječnost? Gre za dve poziciji, ki se medsebojno podpirata, ali si, obratno, celo nasprotujeta? Mar čuječnostne tehnike v umu radikalnega konstruktivista katalizirajo dekonstrukcijo realnosti? Ali pa nemara v njem krepijo občutek, da vendarle obstajajo nekakšne zunanje orientacijske točke?

Radikalni konstruktivizem in fundamentalistični kreacionizem

Sam prepoznavam vrednost konstruktivizma na področju čuječnosti, psihoterapije, tudi v znanosti nasploh. Pravšnja mera konstruktivističnega duha odpira polje za alternativne interpretacije ter zmanjšuje ujetost v obstoječe, ki so neizogibno vselej bolj ali manj pomanjkljive in omejene.

Obenem pa se zavedam, da v svoji radikalni obliki konstruktivistične ideje niso najbolj kompatibilne niti s temeljnimi postulati znanosti (oziroma njene epistemologije) niti s tako imenovano zdravo pametjo. Zame je radikalni konstruktivizem v polju levičarsko usmerjenih idej nekaj primerljivega s tem, kar na desnem polu predstavlja fundamentalistični kreacionizem (po katerem je vesolje staro le kakih deset tisoč let). Zanimivo pa je, da je (tudi) po mnenju Richarda Dawkinsa, enega najslovitejših sodobnih ateistov, radikalni konstruktivizem „priljubljeno nakladanje“ (Dawkins, 2018, str. 30) in kar „čista norost“ (Dawkins, 2018, str. 31).

Kot nekdo, ki že vrsto let predava znanstveno raziskovalno metodologijo bodočim psihoterapevtom, si drznem tudi sam poseči v razpravo na tem področju. Lahko si namreč predstavljam, da more zavračanje znanstvene epistemologije (še zlasti) na področju čuječnosti in psihoterapije koga voditi v nekritično sprejemanje in uporabo psevdoznanstvenih, nestrokovnih pristopov in ga pahniti v mazaštvo (kar se, resnici na ljubo, že dogaja).

So misli še kaj drugega kot zgolj misli?

V čuječnem stanju se človek nahaja v tako imenovani drži nepristranskega opazovalca, kar krepi njegovo decentracijo oziroma zmožnost objektivnejšega pogleda. In gotovo prispeva k spoznanju glede človeške ne-objektivnosti (subjektivnosti). Toda dejstvo, da smo ljudje (bolj ali manj) subjektivni, samo po sebi še nikakor ne izključuje obstoja objektivne resničnosti.

Na področju čuječnosti se pogosto srečamo s krilatico, da „misli niso dejstva“. Trditev nedvomno drži, a utegne koga neupravičeno potisniti v smer solipsizma. Misli kajpak niso vedno resnične, vendar včasih (pravzaprav kar pogosto!) imajo korelacijo z resničnim svetom. Če tega ne priznamo zaradi strahu, da ne bi zapadli v miselno zmoto, smo podobni človeku, ki ve, da se lahko zastrupi s hrano, in zategadelj sploh noče več ničesar jesti. Drugačna možna reakcija pa je, da še bolj zavzeto išče in pazi na zdravo prehrano.

Človek človeku – konstrukcija?

Zase lahko rečem, da se ne morem sprijazniti z idejo, da bi za druge ljudi predstavljal zgolj njihovo lastno konstrukcijo. Ne, sem oseba, ki obstajam neodvisno od njih – kar je podmena, ki jo radikalni konstruktivizem vsaj delno, vsaj implicitno zavrača. Ni mi znano, ali se je že kdo spomnil naslednjega argumenta, a meni se zdi pomemben: Nekdo lahko izreče „Mislim, torej sem!“, in torej obstaja. Tudi sam lahko rečem „Mislim, torej sem!“, in prav tako eksistiram. Potemtakem, po preprostem logičnem sklepu, eden drugemu predstavljava objektivno resničnost, mar ne? Če je le med nama dovolj zaupanja, da si v omenjenem pogledu verjameva.

Konstruktivistična paradigma mi pomaga, da lažje dojamem (in sprejmem), da je subjektivna resničnost drugega različna od mojega lastnega pogleda, se pravi od moje subjektivne resničnosti. In tudi sam lahko neko okoliščino, dogodek danes dojemam drugače, kot sem jo/ga v preteklosti. Po možnosti na ustreznejši način. A hkrati menim, da če oseba sledi ideji konstruktivizma v ekstrem, jo to lahko močno ovira pri tem, da bi z nekom vzpostavila odnosno izkušnjo čuječnega, pristnega srečanja. Kakor je lahko, po drugi strani, za takšno izkušnjo ovira absolutiziranje svoje lastne subjektivnosti oziroma nepriznavanje dejstva, da subjektivnost do neke mere vedno vsebuje osebne konstrukcije posameznika (ali socialne konstrukcije določenih skupin).

Moja lastna epistemološka pozicija se nahaja nekje na kontinuumu med filozofskim realizmom/esencializmom na eni strani in konstruktivizmom na drugi. Verjamem namreč, da je objektivna resničnost kot taka ena sama (to trdi realizem), a doživljamo jo lahko in si jo predstavljamo na številne različne načine (to je pomik v smer konstruktivizma).

Menim torej, da ljudje drug drugemu nismo nekaj umišljenega, bolj ali manj poljubne konstrukcije, marveč entitete s sebi lastno eksistenco, subjektivnostjo in subjektnostjo. Smo osebe. Moja lastna subjektivnost (in subjektnost) je potrjena ravno s tem, da jo drugi vzame resno, v smislu Buberjevega jaz-ti (Buber, 2010).

Realizem čuječnosti: Utelešenost

Eno od področij, ki me močno nagiba v smer realizma, je doživljanje telesa oziroma izkušnja utelešenosti, bivanja v telesu in s telesom. Preko telesa in njegovih pretanjenih čutilnih sistemov, zunanjih in notranjih, ljudje prejemamo temeljno izkušnjo resničnosti (dejanskosti) sebe, drugih in sveta. In to ni nekakšna navidezna, neprava resničnost, temveč je za našo eksistenco popolnoma realna in smiselna. Poleg tega je telesnost podlaga za naš osnovni način participacije v svetu.

Pri prakticiranju čuječnosti so s telesom povezane izkušnje pogoste, močne in bistvene. Skorajda ni formalne čuječnostne vaje, ki ne bi vključevala zavedanja telesnih senzacij, vsaj dihanja. Nekateri se šele s pomočjo čuječnosti zares zavedo, da imajo telo.

Doživljanje telesa je tudi nekaj, kar je večje od razumskega izkustva – izkustva, ki je zgolj v glavi. Telo je izven našega uma, pa je vendarle naše. Povezuje nas s fizičnim (lahko rečemo tudi objektivnim) svetom; je posrednik, ki nam s tem svetom omogoča interakcijo.

Na misel mi pride moja izkušnja med hojo: Hodim in čutim svoje telo. Poslušam enakomerne zvoke svojih korakov. Zavem se rahle zadihanosti ob tem telesnem naporu. Občutim toploto ali celo vročino sončnega dne na sebi. Prisluhnem šelestenju listov v rastju, ki me obkroža, petju ptic, zvokom prometa... Malo je drugih izkušenj, ki me tako močno in hitro povežejo z resničnostjo kakor ta, in ki hkrati tolikanj utrjujejo mojo duševno stabilnost.

Realizem čuječnosti, drugič: Zvoki

Omenil sem poslušanje zvokov. Zame osebno je ta čuječnostna praksa tako ključna, da ji namenjam posebno poglavje.

Kot srednješolec sem z zavzetostjo bral roman Šogun (Clavell, 1981), ki mi je približal japonsko kulturo, prežeto z zenovskim duhom. Še vedno se živo spominjam določenega prizora v zgodbi, kako je skupina ljudi, pripovednih likov, po precejšnjih prestanih težavah sedela v senčnici na vrtu. V nekem trenutku se je ulila ploha. Poslušali so zvok dežja, in to jih je pomirilo. – Povezalo jih je s sedanjostjo, s stvarnostjo, ki je bila (kot je vedno) večja od njih samih in njihovih težav. Čudovit prizor!

Realizem čuječnosti, tretjič: Uživanje

Kaj pa uživanje? V hrani. V lepotah sveta. V krasnosti ženskega obraza. ... Ali so vse to samo iluzije?

Pri posameznikih, ki se nagibajo h konstruktivističnim idejam, ne opažam nezmožnosti za uživanje. A potemtakem to nekako ne gre skupaj. Zakaj bi se namreč nekdo brez težav predajal užitkom čutov ter jih celo zasledoval, če sploh ne verjame v njihovo realno podlago? Mar ne bi bila to nesmiselna izguba časa? Zakaj bi si kdo v življenju sploh za kar koli prizadeval, če je vse samo privid? V tem ne vidim smiselne usklajenosti.

Nerealizem: Bi skočili skozi okno v enaindvajsetem nadstropju?

V knjigi parodij, ki jo je uredil John Gross (2010, str. 307), se nahaja sledeči citat profesorja fizike in matematike Alana Sokala: „Kdor koli verjame, da so zakoni fizike zgolj družbeni dogovori, je vabljen, da poskusi prestopiti te dogovore z oken mojega stanovanja. Živim v enaindvajsetem nadstropju.“ Navedek bržkone ne potrebuje komentarja. Ali pač?

Nekaj povedi pred citiranim besedilom Sokal problematizira dejstvo, da očitno nekateri brez trohice dokazov ali utemeljitve sprejmejo tezo, da je fizična resničnost družbeni in lingvistični konstrukt. Ne naše teorije o fizični resničnosti, poudarja, temveč resničnost sama.

Sprašujem se, kaj solipsist stori, ako vidi, da nekdo maltretira otroka. Ali se dejansko izogne posredovanju zavoljo filozofske ideje, da je tudi očitno otrokovo trpljenje zgolj nekak konstrukt, iluzija v možganih opazovalca? Kaj pa druge etične implikacije solipsizma in radikalnega konstruktivizma?

Fizična resničnost kot eno od razodetij (ali Božja konstrukcija)

Pa se sprehodimo še malo v teologijo. Po krščanskem pojmovanju Biblija ni edina vrsta razodetja, temveč predstavlja tudi svet (ali kozmos) kot takšen Božje razodetje. Za razliko od Svetega pisma, se s preučevanjem tega razodetja obširno ukvarjajo tudi naravoslovne znanstvene panoge. Če navežem na našo epistemološko razpravo, bi dejal, da se mora razmišljujoči človek v nekem trenutku vprašati, koliko verjame v ena in druga razodetja, vključno z razodetjem v podobi fizičnega sveta.

Krščanstvo uči, da je Stvarstvo, tako neizmerno lepo in dragoceno, posledica prekipevajoče ljubezni Stvarnika. Vse, kar obstaja (in je bilo pred Adamovim padcem popolno), je torej Božje darilo. Od človekove svobodne volje pa zavisi, ali bo darilo sprejel. Ali ga bo sploh vzel resno. Izraženo z metaforo: Predstavljajmo si človeka, ki si nadvse želi biti ljubljen. Oseba, ki mu pomeni največ, mu izpove svojo pristno in globoko ljubezen. On pa odvrne: „Ne morem verjeti, da me zares ljubiš! Kajti bojim se, da je tvoja ljubezen samo privid...!“ Še ena metafora: Žejni popotnik po tednih tavanja po puščavi v vročini in soncu navsezadnje prispe do zelene, senčne oaze s hladnim izvirkom na sredi. Vendar noče piti in se osvežiti, češ, saj je najbrž žal samo fatamorgana...

Iz prve knjige, ki sem jo, še kot dijak prvega ali drugega letnika srednje šole, prebral na temo čuječnosti (napisal jo je znani indijski jezuit), me še zmerom spremlja tale misel: Kar zaznavamo s svojimi čuti, je dovolj resnično, da je to vredno vzeti resno (de Mello, 1993).

Za sklep: Ven iz glave, v življenje!

Solipsistične ideje nikakor niso nove. Pojmovanja, ki bi jih lahko opredelili za agnosticizem v širokem pomenu besede (ali epistemični agnosticizem), so v človeštvu prisotna že tisočletja.

A navsezadnje, kaj je bolj smiselno: Verjeti svojim čutilom, ki običajno, še zlasti pa v stanju čuječnosti, pošiljajo precej nedvoumna sporočila možganom? Ali raje predpostavljati (na kakšni utemeljeni osnovi sploh?), da so ta sporočila neresnična oziroma izključno konstrukcija? Gledano iz fizikalnega vidika, so vendar delci tvarine, ki plešejo pred očmi opazovalca, natanko toliko resnični kakor delci tvarine v opazovalčevih možganih, ki omogočajo njihovo zaznavo (ter morebitno smelo razpravljanje o njih).

Kot psihoterapevt se sprašujem, kam utegne osebo pripeljati potencialno pretirano vdajanje solipsističnim idejam, in kaj more to pomeniti za njeno duševno blagostanje. Občutek, da ne obstaja nihče in nič drugega razen tvojega uma, utegne posameznika pehati v smeri osamljenosti, morda celo shizoidnosti, narcisizma, psihoze. Postane lahko ovira pri globokem (ob)čutenju drugih ljudi, pri pristnem povezovanju z njimi; morda celo pri iskrenem spoštovanju drugih. Doprinesti utegne k občutkom nesmiselnosti življenja in zatorej k eksistencialnemu vakuumu. In kjer je prisoten epistemični relativizem, tam tudi moralni relativizem ni zelo daleč.

Eno je priznavanje, da obstaja subjektivni faktor pri dojemanju resničnosti. Tovrstno zavedanje je po mojem mnenju znak zrelosti, in čuječnost k temu vsekakor pripomore. Nekaj povsem drugega pa je prepričanje, da je tudi sama resničnost (ne le dojemanje le-te) zgolj subjektivna, tako ali drugače. To je po mojem epistemološka kapitulacija.

Zase osebno lahko rečem, da me je prav čuječnost (predvsem zavedanje telesa, vključno z dihanjem, ter zavedanje zvokov) doslej že ničkolikokrat vnovič povezala z resničnostjo. Me zopet „vklopila“. Mi pomagala izmotati se iz kokona misli (podobno, kar geštalt terapija imenuje egotizem) in nezavedanja.

Če smem za konec dati kak nasvet (ki se ga v prvi vrsti skušam držati sam), bi navedel kar naslov knjige Stephena Hayesa, utemeljitelja čuječnostnega pristopa ACT (terapija sprejemanja in predanosti): „Spravi se ven iz svojega uma in v svoje življenje“ (Hayes, 2005).

Dr. Mihael Černetič

Literatura:

Buber, M. (2010). I and Thou. Martino Publishing.

Clavell, J. (1981). Šogun. Cankarjeva založba.

Dawkins, R. (2018). Znanost v duši—Izbrana dela strastnega racionalista. Učila International.

de Mello, A. (1993). Zavedanje. Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.

Egan, G. (2010). Oceanic. Gollancz.

Gross, J. (ur.). (2010). The Oxford book of parodies. Oxford University Press.

Hayes, S. C. (2005). Get out of your mind and into your life: The new Acceptance and Commitment Therapy. New Harbinger Publications.

Martínez-Delgado, A. (2002). Radical constructivism: Between realism and solipsism. Science Education, 86(6), 840–855. https://doi.org/10.1002/sce.10005


Pin It