Čuječnostne rešitve za slo po dopaminu

Dopamin je vplivna substanca v možganih, ob kateri doživljamo intenzivna prijetna občutja. A zaradi nje se lahko razvije tudi zasvojenost. Ob dopaminskih zagatah čuječnost k sreči ponuja nekatere rešitve.

Eden od „hormonov“ dobrega počutja

Če smo natančni, dopamin ne sodi ravno med hormone, temveč je živčni prenašalec (nevrotransmiter). A vsekakor velja, da je krepko povezan z dobrim počutjem. Natančneje z užitkom, motivacijo, energijo, pozornostjo, optimizmom, samozavestjo, poletom. Žal pa tudi z zasvojenostjo.

V možganih se dopamin nahaja zlasti v tako imenovanem nagrajevalnem sistemu. Deluje po načelu „več, več, več“, kar pomeni, da si človek želi čedalje več česar koli, kar mu poveča raven dopamina. Tolerančni prag se tako povišuje in ni si prav težko predstavljati, kako lahko posledično pride do zasvojenosti.

Zdravi in škodljivi načini povečevanja dopamina

Dopaminsko učinkujejo nekatere substance, kot so kofein (npr. v kavi, pravem čaju, čokoladi), pa tudi droge kot kokain in amfetamini. Poleg tega se dopamin sprošča pri dejavnostih, ki imajo zasvojitveni potencial, kot so igre na srečo in konzumiranje pornografskega materiala.

K sreči dopamin povečujejo tudi bolj zdrave dejavnosti, denimo telesna aktivnost, meditacija, doživljanje hvaležnosti. Vidimo lahko, kako je čuječnost dejavnik izločanja dopamina. Poleg slednjega pa je za čuječnost značilno tudi povišanje serotonina, še enega živčnega prenašalca, povezanega z dobrim počutjem.

Ker dopamin krepi pozornost in koncentracijo, pravijo, da naj bi v preteklosti zenovski mojstri pričeli uživati zeleni čaj, da so med meditiranjem laže ostali zbrani. Rekel bi sicer, da je to morda veljalo predvsem za praktikante, ki še niso dosegli ravni mojstrstva in so pri čuječnostnih vajah oziroma pri krepitvi koncentracije dopamina potrebovali zunanjo pomoč v obliki substance. Sama beseda čaj naj bi bila povezana s kitajskim izrazom za zen (čan, 禪).

Zaradi rastoče zavesti, da more sla po dopaminu človeka kar naglo privesti do stanja nesvobode, nekakšnega dopaminskega ujetništva, je v Silicijevi dolini postalo popularno prakticiranje tako imenovanega dopaminskega posta. V njem se posameznik odreka uporabi mobilnega telefona, gledanju pornografije in podobnih dejavnosti, ki predstavljajo lahke, vendar nevarno zasvojljive bližnjice do dopamina. Na ravni možganov gre pri dopaminskem postu verjetno za obračanje učinkov desenzitizacije (zmanjšanja občutljivosti) nevronov za dopamin.

Čuječnost kot pot v dopaminsko avtonomijo

Idealni pripomoček za doseganje avtonomije in (vsaj relativne) prostosti na področju dopamina utegne biti čuječnost. Razvija namreč zmožnost za pozorno doživljanje (navidez) majhnih stvari ter za tenkočutno uživanje v njih.

Nekaj naključnih primerov: Jutranja pesem ptiča v krošnji. Mimovoz avtomobila po ulici ob domači hiši; od postopnega naraščanja zvoka do končnega izzvena. Mehki padec suhega lista z drevesa. Zaužitje drobtinice kruha, ki je med rezanjem padla na mizo. Nepričakovano, podarjeno veselje ob naključnem pogledu na napete ženske prsi pod bluzo. Kapljica dežja na nežno dišečem cvetu vrtnice. …

Navedeno je niz drobnih, a doživetih dražljajev, zaradi katerih more biti dan veliko bolj bogat kakor ob hlastajoči preplavljenosti z bučno stimulacijo: Z nenehnimi agresivnimi zvočnimi tokovi. Z utripajočimi serijami slik na zaslonih. Z množico močnih okusov, ki se posledično zlijejo v eno samo nerazločljivo zmes. Z zasičeno koncentracijo golote spričo cele vrste domala slečenih teles. …

Se spomnite, koliko prijetnega vam je na tečaju čuječnosti podarila ena sama rozina, ki ste jo bili zaužili z zavedanjem? Da, uživati se najbolj splača počasi in čuječno! Uživati je treba z užitkom! Pri čuječnosti resnično velja rek „manj je več“. Vsaj na dolgi rok količina užitka ni stvar doze prijetnih dražljajev, temveč bolj stvar zavedanja ali čuječnosti.

Naj dodam še svojo osebno izkušnjo s kavo, ki velja za najbolj uporabljano psihotropno snov na svetu. Čeprav ne popijem več kot dveh skodelic kave dnevno, se doživljam kot žal nedvomno odvisnega od kofeina. Moja nesvobodnost v tem razmerju se hitro pokaže z abstinenčnimi simptomi (recimo glavobolom), če ne zaužijem svoje doze. Občudujem ljudi, ki so se te odvisnosti uspeli rešiti, in tudi sam, pri sebi, postopoma delam na tem. Če sem v preteklosti vsako jutro zgolj pasivno čakal, da me kava duševno postavi pokonci, si sedaj skušam že pred svojo jutranjo skodelico povišati raven budnosti in aktivacije s tem, da se nekoliko čuječno razgibam, se čuječno zazrem v nov dan pred hišo, že kakšno malenkost postorim.

Namesto zaključka: Dopamin (in serotonin) v dveh krščanskih čuječnostnih praksah

Kot zanimivost naj zaključim s svojo hipotezo o dopaminu (in drugem „hormonu sreče“ – serotoninu) pri dveh pogostih praksah krščanske čuječnosti in molitve, Jezusovi molitvi in rožnem vencu.

Prvi del Jezusove molitve je slavilni („Gospod Jezus Kristus, Božji Sin“). Domnevati je mogoče, da se tu izloča dopamin, ko se molivec navdušuje nad veličastno dobroto utelešene Ljubezni. V drugem delu, ki je prosilni („usmili se me, grešnika“), pa se molivec zaupljivo izroča v Božje roke in posledično prihaja do umiritve, sproščenosti in vedrine, kar je povezano z izločanjem serotonina. „Kar koli je sproščujoče in prijetno, bo ponavadi povečalo serotonin,“ piše profesor James Lee (2014, str. 40) v svoji poljudno napisani in berljivi ter hkrati strokovno tehtni knjigi o vlogi nevrotransmiterjev v našem življenju.

Podobno opisanemu pri Jezusovi molitvi verjetno velja za molitev rožnega venca. Prvi del zdravamarije („Zdrava, Marija, milosti polna …“) ima poudarjeno slavilno noto, drugi del („Sveta Marija …“) pa prosilno („prosi za nas grešnike“).

Besedilo in fotografija: dr. Mihael Černetič

Literatura:

Lee, J. (2014). Better living through neurochemistry: A guide to the optimization of serotonin, dopamine and the neurotransmitters that color your world. Createspace Independent Publishing Platform.


Pin It