Meditacija dežnih kapljic

Poslušam zvok dežja. Poslušam padanje kapljic na okno. Prisluškujem, kako kapljice udarjajo ob steklo, kako zazveni, ko padejo na okensko polico. Sledim zvoku in skušam zaznati vsako posamezno.

Dež prši, voda curlja, kapljice prasketajo ...

Poslušam zvoke in jih skušam polno slišati ...

Spremljam njihov ritem ...

Kapljica pade in ustvari svoj zvok. … Sledi druga in vsaka naslednja ... Neskončno jih je ...

Tako tudi pustim, da prihajajo misli, občutki, zaznave ... Pridejo, zazvenijo, ostajajo ali minejo ... Opazujem.

Misel pride, jo opazim in pustim, da ostane ali gre ...

Čustva se zavem, ga opazim, ga sprejmem in dovolim, da je ...

Telesni občutek zaznam, ga začutim in sprejmem, da je ...

Ničesar ne odrivam ... Ničesar ne iščem ... Ničesar ne zadržujem ...

V meni se pojavlja, je prisotno in odide ... Kar koli ... Kot dežne kapljice, ki so zato, da preprosto padejo ... Da odzvenijo s svojim zvokom ... Da pustijo sled ... Da minejo ...

In da naravo pustijo drugačno. Osveženo, umito, novo …

Marinka Černetič

Pin It