O čuječnostnih intervencijah druge generacije: Ali zorenje znanstvenega razumevanja čuječnosti prehaja v obdobje adolescence?

Način, kako psihološka in sorodne stroke razumejo čuječnost, se postopoma izčiščuje, poglablja in širi – skratka zori. Isto se na individualni in kolektivni ravni dogaja z razumevanjem drugih pojavov, ki obstajajo v svetu in v nas samih. Kar se tiče razumevanja čuječnosti, je v psihološki znanosti morda nastopilo obdobje adolescence: poenostavljeni otroški entuziazem se umika zavedanju širšega, bolj celostnega okvira. Eden od možnih pokazateljev za to utegne biti prihod čuječnostnih intervencij druge generacije.

Pred nekaj meseci me je kontaktiral eden od urednikov vplivne znanstvene revije Mindfulness in profesor novozelandske univerze ter me prosil za povratno informacijo na svoj članek o čuječnosti (Krägeloh, 2020). Dotični prispevek reflektira raziskovanje čuječnosti iz vidika terminologije in med drugim navaja koncept čuječnostnih intervencij druge generacije (ČI-DG, angl. second-generation mindfulness-based interventions oz. SG-MBI; Van Gordon, Shonin, & Griffiths, 2015).

Ločevanje med čuječnostnimi intervencijami prve in druge generacije so Van Gordon in soavtorja (2015) predlagali, da bi naslovili dvoumnost glede zaznavanega odnosa med čuječnostjo in duhovnostjo oziroma religijo. Po njihovem mnenju čuječnostne intervencije prve generacije (ČI-PG, angl. first-generation mindfulness-based interventions oz. FG-MBI) obsegajo MBSR, MBCT in razne neposredne izpeljanke. Osredotočajo se prvenstveno na klinično delo, zato poučujejo v glavnem tiste čuječnostne tehnike, ki krepijo regulacijo pozornosti in nepresojajočo držo do disfunkcionalnih misli in občutij. Drugače je pri čuječnostnih programih druge generacije, ki presegajo kratkoročni terapevtski okvir in spodbujajo širše vključevanje čuječnosti v vsakdanje življenje. Poleg tega je pri ČI-DG izrecno opredeljena njihova duhovna usmeritev, nabor tehnik pa je širši in vključuje tudi etično zavedanje ter sočutje do drugih.

Sam sem idejo o drugi generaciji aplikacij čuječnosti sprejel z zanimanjem ter z nekakšnim olajšanjem, saj sta me tako poldrugo desetletje mojega raziskovanja čuječnosti kakor tudi lastno prakticiranje te veščine privedla do občutka, da je okvir čuječnosti, ki ga je orisovala psihološka znanost okrog zadnjega preloma tisočletja, preozek in da ima čuječnost v resnici še precej širši domet. Pri svojem ukvarjanju s čuječnostjo (strokovnem in osebnem) pa dajem že dolgo časa poseben poudarek prav na vključevanje čuječnosti v različna področja vsakdanjega življenja.

V svojem odzivu na Krägelohov članek sem izrazil mnenje, da gre za zanimiv prispevek, ki se dotika čedalje pomembnejših tem v trenutnem stanju čuječnostnega raziskovanja. Nedvomno je terminologija v znanosti velikega pomena, a obstaja nevarnost, da bi v preučevanju čuječnosti izumljali vse več in več izrazov za različne zadeve, ki so v resnici zgolj vidiki ali facete samega konstrukta čuječnosti. Kar raziskovanje čuječnosti po mojem potrebuje, je integracija in ne fragmentacija. Moj pogled na čuječnostne intervencije druge generacije je, da so te naravna posledica v čuječnostnih raziskavah nakopičenega znanja oziroma dejstva, da znanost vse bolj poglablja in širi svoje poznavanje čuječnosti, ki je ena in ista tako v MBSR kakor v psihoterapiji kakor v religioznih praksah ali kje drugje, kjer koli se pač pojavi (glej tudi Van Gordon, Shonin, Griffiths, idr., 2015).

Zanimivo je, kako se s tem naraščajočim védenjem približujemo širšemu, bolj celostnemu (pa tudi bolj natančnemu ter manj kulturno pristranemu) dojemanju čuječnosti, ki je hkrati skladno s starodavnimi duhovnimi izročili tako Vzhoda kakor Zahoda. Kar nas pač ne bi smelo preveč presenetiti, saj so omenjene duhovne tradicije akumulirale svoje znanje (izkustveno in konceptualno) o čuječnosti tekom več tisočletij. Paziti je treba le (še naprej), da se psihološka in sorodne znanosti na eni strani ter religiologija, teologija in podobne vede na drugi strani ne bodo neprimerno zlivale med sabo, temveč bodo ostajale vsaka znotraj svojega lastnega okvirja ekspertize in objektov preučevanja.

Če drži, da je psihološko razumevanje čuječnosti sedaj (šele) v mladostniški dobi, kdaj lahko potemtakem pričakujemo nastop odraslega pogleda na čuječnost, in kakšen naj bi slednji sploh bil? Kakor velja, da se odrasli razvijamo celo življenje, zagotovo tudi čuječnosti ne bomo nikdar spoznali povsem do konca. A pričakujemo lahko, da se bo naše poznavanje tega pojma še naprej bogatilo in približevalo dejanski stvarnosti, skratka zorelo. Ena od lekcij, ki je še pred nami, utegnejo biti realnejša pričakovanja od čuječnosti, ki so trenutno še vedno preveč zaznamovana z idealizmom, tako značilnim za mladostnika, ki verjame, da je možno preprosto in hitro preobrniti svet na bolje.

Dr. Mihael Černetič

Literatura:

Krägeloh, C. (2020). Mindfulness research and terminology science. 마음공부 [Mind Study], 4, 53–84.

Van Gordon, W., Shonin, E., & Griffiths, M. D. (2015). Towards a second generation of mindfulness-based interventions. Australian & New Zealand Journal of Psychiatry, 49(7), 591–592. https://doi.org/10.1177/0004867415577437

Van Gordon, W., Shonin, E., Griffiths, M. D., & Singh, N. N. (2015). There is only one mindfulness: Why science and Buddhism need to work together. Mindfulness, 6(1), 49–56. https://doi.org/10.1007/s12671-014-0379-y

 

Pin It