Si predstavljate, da v tem trenutku na vaša vrata nepričakovano potrka neobičajen, a zanimiv obiskovalec po imenu Nepristranski Opazovalec? Ker ste vljudni, ga povabite noter, in on se nevsiljivo umakne v ozadje prostora, kjer se trenutno nahajate. In opazuje. Brez besed, komentarjev, dajanja nasvetov ali obsojanja. Samo gleda, posluša, budno zaznava, in pri tem ostaja zbran, priseben, trezen. Marsikaj opazi. Kaj bi ta obiskovalec opazil prav zdaj, prav tu, kjer trenutno ste? … Kaj bi zares videl, slišal, zaznal, doumel?
Kako bi bilo, če bi na svoje življenje, na potek vsakega dneva, na svoje vsakdanje opravke, naloge, dela in skrbi, pa tudi na vesele in radostne trenutke, pogledali iz perspektive nepristranskega opazovalca? Iz zornega kota priče… Ali če bi bili muha na stropu, ko se vam kaj dogaja? – Bitje, ki se ne vmešava v tok dogajanja, temveč ga samo umirjeno opazuje?
Če nam je težko s tem, kar opazimo, si lahko pomagamo še z eno prispodobo, ki nam bo še zlasti olajšala sprejemanje doživljanja: opazovanje reke. Predstavljajmo si, da stojimo na bregu reke in mirno opazujemo njen tok, kakršen koli že je. Vodni tok predstavlja naše doživljanje. Ni nujno, da nam je prihajajoča voda všeč ali da nas pomirja. Preprosto opazujmo, kar koli rečni tok prinese s seboj, in pustimo, da v naslednjih trenutkih že odteče dalje. Ni se nam treba posebej ukvarjati z ničemer, kar priteče po reki. Ni treba broditi po njej, jo zaustavljati, preusmerjati in tvegati, da nas preplavi. Dovolj je mirno opazovanje vodnega toka, njegove dinamike in vsebine, ter dopuščanje, da reka teče. Ljudje tako hitro, in pogosto nerodno, posežemo v doživljanje, svoje ali drugih, čeprav bi se marsikaj še bolje uredilo že zgolj z dovolj ljubeče pozornosti.
Zakaj je čuječno opazovanje tako pomembno in blagodejno? Ker sta za takšen način delovanja uma značilna metakognitivno zavedanje (Teasdale, 1999a) in decentrirana perspektiva (npr. Teasdale idr., 2000) – mirno, nepristransko opažanje in zavedanje tega, kar se dogaja v našem umu in okrog nas. Takrat uporabljamo zmožnost, ki jo je Deikman (1982) poimenoval opazujoči jaz. Wells (2002) blagodejni učinek čuječnosti vidi v aktivaciji metakognitivnega načina procesiranja informacij, v katerem doživljanja ne dojemamo kot nekaj, kar nujno odraža resničnost in kar zahteva takojšnjo akcijo. Teasdale (1999b) pa razlikuje med čuječnim načinom, imenovanem „biti“ (angl. being mode), v katerem si dovolimo, da samo smo, zaznavamo in se zavedamo. Bistveno drugačen od tega je način „delati“ (angl. doing mode), ki je običajni način odraslih. V njem smo usmerjeni v delo, produktivnost; bolj v rezultat kakor v sam proces. Delujemo pa z bistveno manj zavedanja, precej avtomatsko. Zato takrat težko vidimo širšo sliko in težje procesiramo čustva. Opisana načina delovanja bi lahko v slovenščini poimenovali kar delanje in bitje. Slednje Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014) v enem od pomenov te besede opredeljuje kot eksistenco, bivanje, življenje, kar ustreza zgoraj opisanemu čuječnemu načinu. Zanimivo, Teasdale (1999b) je čuječnost celo označil za edini način delovanja uma, ki omogoča procesiranje čustev in terapevtsko spremembo.
Z (nepristranskim) opazovanjem je povezano ubesedovanje ali opisovanje doživljanja. Pomaga nam k večji čuječnosti, k večjemu zavedanju tega doživljanja in predvsem k zavzetju decentrirane perspektive do njega – drže nepristranskega opazovalca. Znanost ugotavlja, da verbalizacija omogoča v možganih učinkovitejše uravnavanje čustev. Zato nam odleže že, če govorimo o svojem doživljanju in nas kdo posluša. Zato se tako radi usedemo s kom h čaju ali kavici in „klepetamo“ – to je pomembneje, kot si mislimo, saj nam ponavadi omogoča določeno mero predelovanja čustvenega materiala. Čeprav se nam morda zdi, da se ne pogovarjamo o ničemer pomembnem, je že sámo govorjenje o svojih občutjih pomembno. V dveh znanih modelih čuječnosti, avtorice Baer in sodelavcev (Baer idr., 2004, 2006), je opisovanje celo ena od štirih (oziroma petih, v kasnejšem modelu) sestavin čuječnosti. Tudi pri opisovanju oziroma ubesedovanju doživljanja se aktivirajo čelni predeli možganov, ki so značilni za čuječnost. Vzpostavijo opazujočo distanco do doživljanja in omogočajo njegovo procesiranje. Koristno je torej povedati, kar čutimo. Bolje je preliti svoja čustva v besede kakor izraziti jih z neustreznim vedenjem. Ko smo na primer jezni na svojega intimnega partnerja, mu lahko povemo, kaj čutimo, namesto da jezna čustva vzdejanjimo in odreagiramo z destruktivnim početjem, kot so kričanje, žalitve, uničevanje predmetov ali celo udarci.
Ne obotavljajmo se torej pogledati na trenutno situacijo iz zornega kota nepristranskega opazovalca, kadar nam je hudo in smo v stiski, kadar smo jezni in se s kom prepiramo, ko odlašamo, ko počnemo kaj, kar nam ali drugim škodi, kadar se nam mudi ali ko nam je lepo. Pa tudi kdaj kar tako… Zna se zgoditi, da bomo presenečeni!
Dr. Mihael Černetič
Fotografija: Piqsels.com
Literatura:
Baer, R. A., Smith, G. T., in Allen, K. B. (2004). Assessment of mindfulness by self-report: The Kentucky inventory of mindfulness skills. Assessment, 11(3), 191–206. https://doi.org/10.1177/1073191104268029
Baer, R. A., Smith, G. T., Hopkins, J., Krietemeyer, J., in Toney, L. (2006). Using self-report assessment methods to explore facets of mindfulness. Assessment, 13, 27–45.
Deikman, A. (1982). The observing self: Mysticism and psychotherapy. Beacon Press.
Slovar slovenskega knjižnega jezika—Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. (2014). Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Teasdale, J. D. (1999a). Metacognition, mindfulness and the modification of mood disorders. Clinical Psychology & Psychotherapy, 6(2), 146–155. https://doi.org/10.1002/(SICI)1099-0879(199905)6:2<146::AID-CPP195>3.0.CO;2-E
Teasdale, J. D. (1999b). Emotional processing, three modes of mind and the prevention of relapse in depression. Behaviour Research and Therapy, 37, S53–S77. https://doi.org/10.1016/S0005-7967(99)00050-9
Teasdale, J. D., Segal, Z. V., Williams, J. M. G., Ridgeway, V. A., Soulsby, J. M., in Lau, M. A. (2000). Prevention of relapse/recurrence in major depression by mindfulness-based cognitive therapy. Journal of Consulting and Clinical Psychology, 68(4), 615–623. https://doi.org/10.1037/0022-006X.68.4.615
Wells, A. (2002). GAD, metacognition, and mindfulness: An information processing analysis. Clinical Psychology: Science and Practice, 9(1), 95–100. https://doi.org/10.1093/clipsy.9.1.95
