Pametni telefon kot avtocesta v nečuječnost

Ena od stvari, ki nam najbolj preprečujejo, da bi bili v čuječnem stiku z žuborečim življenjem v sebi in okolici, je prav nekaj, kar nas na videz tako osrečuje – naš pametni telefon. Kakor je možno čuječnost živeti v neštetih raznovrstnih priložnostih, se žal tudi nečuječnost k nam prikrade na številne načine. Ima celo vrsto obrazov in različnih izrazov. Od njih je pobeg v telefon dandanes bržkone eden najpogostejših.

Kmalu po prihodu pametnih telefonov so se pojavili tudi tako imenovani zombiji – ljudje, ki hodijo po ulici, zrejo v telefonski zaslon in, vsaj tako je videti, ne opazijo ničesar in nikogar okoli sebe. Odkar sem pričel zaznavati ta pojav, me vselej znova osupne. Včasih v strahu opazujem, kako se bo izteklo njihovo prečkanje ceste. V opisani zamaknjenosti ljudje s svojo izrazito nepozornostjo ogrožajo sebe, pa tudi druge.

Pustimo tokrat ob strani težave z odvisnostjo od zaslonov, kajti na tem mestu želim spregovoriti o nečem drugem. Posvetiti se hočem pojavu, ko ljudje pametni telefon uporabljamo za pobeg v nečuječnost. Da se izognemo stiku s seboj in z okolico.

Vprašati se je možno, ali je res treba ničkolikokrat dnevno preveriti novice, stanje na družabnih omrežjih, kratka sporočila in druge vsebine? Igrati videoigrice na telefonu? Ali nenehno s kom kramljati preko medmrežja, še celo takrat, ko zaradi tega prikrajšamo za stik nekoga poleg sebe v istem prostoru?

Žal je uporaba (morda celo bolje rečeno zloraba) pametnega telefona često način, kako prekinjamo kontakt s svojim lastnim doživljanjem ter z drugimi ljudmi. Z raznimi vsebinami, četudi ne prav pomembnimi, se zamotimo, da se nam ne bi bilo treba soočati z manj prijetnim dogajanjem znotraj nas samih ali v odnosih. Denimo s kako svojo frustracijo, partnerjevo slabo voljo, dolgočasjem svojega otroka, pritoževanjem starša, nam nezanimivo prigodo prijatelja, pametovanjem sodelavca, … Pa vendar se v vsem tem skriva živost konkretnih ljudi, dinamika življenja samega!

Po zaslugi čezmerne priklopljenosti na pametni telefon smo obveščeni o marsičem, kar se dogaja drugod po državi in celo na oddaljenem koncu sveta, a smo neredko prikrajšani za vpogled v aktualno dogajanje v svojem lastnem srcu. K nam zlahka prileti podatek o tem, kaj je znanec pravkar jedel za kosilo in kako mu je teknilo, a v množici vseh informacij toliko teže začutimo, kakšen učinek je imela jed na nas same.

Zakaj je tako? Deloma je „kriv“ dopamin, ki se v možganih sprošča ob tešenju radovednosti in nasploh ob ukvarjanju z zanimivimi dejavnostmi. Vendar je dotična telesna molekula le del zgodbe. Drugi razlog, pogosto precej močnejši, je težavnost ostajanja z neprijetnim doživljanjem. Zato nam je lažje, ukvarjati se z znancem kakor s samim seboj. Iskren vpogled vase že od nekdaj velja za enega najtežjih izzivov, in danes ni prav nič drugače. Samo načinov, kako se lahko temu vpogledu izognemo, je več. Pa bolj sofisticirani so. Psihološki obrambni mehanizmi niso na delu nič manj, kakor so bili v Freudovem času in kajpak že tudi prej. Iz tega vidika je pametni telefon priročno in učinkovito „obrambno“ orodje za preprečitev stika s seboj, z drugimi in z okolico.

Iznajdba pametnega telefona je v življenje sodobnega človeka prinesla veliko resnično pozitivnih stvari. Niti najmanjšega namena nimam zanikati nobene od pristnih civilizacijskih pridobitev. A ob poplavi uporabnih telefonskih aplikacij in vsega koristnega, kar ljudje s svojimi mobiteli dejansko počnemo, se mi zdi, da gre za tematiko, ki je že v precejšnji meri obdelana. Niti ne trdim, da je problematično, ker imamo telefone, ki so „pametni“ (beseda je namenoma postavljena v narekovaje). Težava nastane, zgolj in izključno, ker oziroma kadar svojega telefona mi sami ne uporabljamo dovolj pametno oziroma modro.

Zakaj ne bi torej postali bolj pozorni na trenutke, ko se pojavi impulz, da bi vzeli v roke telefon? Lahko gre za moment, ko želimo (nezavedno) pred čim pobegniti. Se umakniti od kakega močnega, neprijetnega, vendar potencialno pomembnega občutja. Ko se torej nečemu izogibamo, pa bi nam nemara bolj koristilo, da se ne bi.

Življenje je preveč lepo, enkratno in dragoceno, da bi ga zapravljali z nečuječnostjo.

Dr. Mihael Černetič

Ilustracija: Rok Černetič

Pin It