Sočutje kot mlajša sestra čuječnosti

Ko smo ljudje v stiski, si od drugih želimo sočutja. Po vsej zemeljski obli je sočutje visoko cenjena vrlina, ki dela svet prijaznejši in znosnejši. Sočutje je pojem, ki ga preučuje (pozitivna) psihologija. Pomembno mesto zaseda v različnih filozofskih sistemih ter v velikih svetovnih religijah.

A kako razvijati sočutje v 21. stoletju, ko številni ljudje tožijo, da ga je vse manj in manj? Kakšno vlogo ima pri sočutju čuječnost?

Slovenci imamo srečo, da je v našem jeziku sočutje zelo nazorna in zlahka razumljiva beseda. Kdor je sočuten, so-čuti z nekom njegovo bolečino in stisko – čuti to, kar čuti drugi. Pri sočutju je poudarek na čutenju drugega.

Tako beseda „čuječnost“ kakor tudi „sočutje“ izhajata iz iste etimološke osnove, ki se nanaša na (ob)čutenje, zaznavanje. Etimološko gledano je tako slovenski izraz ustreznejše poimenovanje za koncept čuječnosti kakor angleška beseda „mindfulness“, ki bi v dobesednem prevodu pomenila „polnoumje“ (kar koli že naj bi to bilo).

Kako si razlagati dejstvo, da je v obeh izrazih (čuječnost in sočutje) izpostavljeno čutenje? Očitno sta oba pojava medsebojno povezana. Sočutje si lahko predstavljamo kot mlajšo sestro čuječnosti. Ko namreč začnejo ljudje formalno prakticirati čuječnost, jih vaje sprva večinoma usmerjajo v stik s seboj. Potem pa se prakticirajoči postopoma, ko napredujejo v razvoju čuječnosti, v svojem zaznavanju in zavedanju čedalje bolj odpirajo navzven, za okolico, tudi za druge ljudi.

Čuječnost pomeni biti v stiku ne le s tem, kar se dogaja v meni, temveč prav tako z vsem, kar me obdaja, v konkretnem trenutku. Če stopam po ulici, je to lahko brezdomec, na katerega naletim. Če sem čuječen, se me bo vsaj malo dotaknila njegova stiska, čeprav ga morda vidim prvič (in zadnjič) v življenju. Opazim otroke, ki se igrajo v parku in ki mi morda prikličejo spontan nasmešek na obraz. Ne da bi to izrecno nameraval, doživim mimoidoče ljudi po njihovih napetih, mrkih ali pa prešernih in celo razigranih obrazih.

Ko sem čuječen, je moje življenje tako rekoč nenehni stik, ena sama neskončna vrsta kontaktnih izkušenj z vsem, kar je v meni in kar me obdaja. Pulziram z življenjem v vseh njegovih odtenkih. Vključno z višjo resničnostjo, kjer se napajam v odrešujoči moči Življenja.

Ne morem biti zares čuječen, ne da bi bil obenem tudi sočuten. Na neki ravni smo vsi med seboj povezani in če trpi eden, trpimo tudi ostali. Če gre dobro enemu, se lahko veselimo tudi drugi. Če sem do bližnjega pozoren (v smislu zavedanja, čuječnosti), postajam do njega čedalje bolj pozoren tudi drugače – v smislu izražanja skrbi, zavzetosti zanj.

Dr. Mihael Černetič

Foto: Matej Černetič

Pin It