Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Ko te luna trka: Kaj imata skupnega Mesec in naše nezavedno

Jezik je bogatejši, kot si mislimo. Vsebuje veliko modrosti, ki se je vanj nalagala in ohranjala skozi tisočletja in iz katere se lahko učimo. Tak primer je reklo, na katerega sem pred kratkim postal pozoren v eni od pesmi Adija Smolarja, in sicer, da nekoga luna trka. Duhovit izraz evfemistično izraža, da je nekdo, po domače povedano, nor. Podoben izraz pozna tudi angleški jezik, kjer beseda lunatic označuje norca. Povezava obeh izrazov z Zemljinim edinim naravnim satelitom po mojem mnenju ni naključna.

V izročilih različnih kultur Luna predstavlja antitezo Soncu in če slednje simbolizira pozitivno, svetlo, močno in uspešno, Mesec predstavlja negativno, temno, šibko in neprilagojeno. Tudi na psihološki ravni: Če Sonce simbolizira zavestni del naše osebnosti, predstavlja Luna vse tisto, kar je v nas nezavedno, neznano, skrivnostno in zastrašujoče. Luna simbolizira tudi duševno bolezen in nasploh psihične simptome, stiske in težave, ki so v določeni meri prisotni v duševnem življenju vseh ljudi.

Običajno ljudje duševne težave, npr. čustvene stiske, odrivamo in se ne želimo soočiti z njimi, saj so neprijetne, povezane z veliko predsodki pri nas in pri drugih, vsaj nekje v ozadju pa je lahko prisoten tudi strah, da bi doživeli psihični kolaps (tako imenovani živčni zlom), da bi tako rekoč znoreli. Povedano s simboliko Sonca in Lune, želimo si večnega sonca, stalno bi radi bili na svetlem. Ves čas bi se radi počutili prijetno, bili močni in uspešni. A ravno tako, kot dan brez noči ne bi mogel obstajati, kot sta v astronomskem smislu potrebna – in normalna – tako svetloba kot tema, tako je tudi na psihološkem nivoju potrebno sprejeti resnico o svoji lastni temi, se soočiti s svojim nezavednim, s svojimi šibkostmi in simptomi. Brez tega ni možen resnični osebnostni razvoj. Naši simptomi so sporočevalci pomembnih informacij o nas samih, na primer tega, kako skrbimo sami zase, kako zadovoljujemo svoje potrebe, kakšen odnos in kontakt imamo do sebe, do drugih in do sveta. Če imamo pogum, da se s s temi sporočili soočimo, lahko napredujemo, če pa se izogibamo vpogledu v svoje šibkosti, ostanemo v lažnem občutku moči in neranljivosti, kar pomeni, da ostanemo na mestu. Če ignoriramo svoje šibkosti, to vse bolj razjeda in zmanjšuje tudi naše moči.

Življenjska pot vsakega človeka vodi neizogibno tudi prek težavnejših terenov: skozi temne gozdove, močvirja, puščave in goščave. Če želimo naprej, moramo iti skozi močvirje, skozi puščavo, se soočiti s svojimi šibkostmi, simptomi, s svojim nezavednim. Če se ne podamo v močvirje, si sicer (začasno) prihranimo tesnobo, žalost, negotovost in napor, obenem pa se, poleg drugih možnih problemov, obsodimo na stagnacijo in s tem na še veliko večji, bivanjski tesnobo in žalost, ki sta s tem povezani.

Miha Černetič

 

Otroci najdejo vse v ničemer, odrasli v vsem ne najdejo ničesar.

- G. Leopardi