Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Želja po doseganju kakovosti ali perfekcionizem?

Pogosto slišim ljudi, ko sebe označijo za perfekcioniste. Ko to izjavijo, pa je njihova samokritičnost bolj navidezna kakor resnična, pod njo je namreč čutiti kar nekakšen ponos na omenjeno svojo lastnost. Običajno gre pri tem za inteligentne, kompetentne in uspešne ljudi.

Dejstvo je, da živimo v družbi, ki ceni kvaliteto, urejenost, tudi perfekcijo, če hočete. Dejansko se perfekcionizem v osebnostni strukturi povezuje z lastnostmi, kot so marljivost, vztrajnost in težnja po doseganju kvalitete. Toda ob globljem poznavanju perfekcionizma kot takega pa kakršen koli ponos nanj uplahne. Perfekcionizem je v resnici zelo obremenjujoča lastnost, ki svojim lastnikom veliko bolj škodi kot koristi. Gre za težnjo po popolnosti, in med težnjo po doseganju kvalitete pri svojem delu ter težnjo po popolnosti je velikanska razlika. Prva je funkcionalna, koristna in v splošnem zelo zaželena, druga pa nerealna, škodljiva in iracionalna, saj popolnosti ni mogoče doseči. Težnja po popolnosti je pravzaprav nekaj precej nepopolnega! Poleg te težnje pa perfekcioniste pogosto pesti tudi problem odlašanja (težko se je lotiti nečesa, kar mora biti popolno) in jim še dodatno otežuje življenje.

Kako se s perfekcionizmom spoprijeti? Nekaj namigov:

  • Vprašamo se lahko, kaj od tega, kar sedaj počnemo, bo še vedno pomembno čez deset let. Kako pomembno bo takrat, denimo, da so bile v poročilu čisto vse pike in vejice na svojem mestu?
  • Osredotočimo se na tisto, kar smo že naredili, torej na polni del kozarca. Videli bomo, da to ni tako malo. Če bomo imeli ves čas pred očmi le "prazni del kozarca", pa se bomo težko ustavili pri polnjenju, saj bo vedno ostalo prostora še za kako kapljico. Razvijajmo ponos na tisto, ker smo že naredili, na del naloge, ki smo ga že opravili.
  • Napravimo si časovni načrt in se ga držimo. Pogosta past perfekcionistov je, da si pri svojem delu ne postavljajo časovnih omejitev. Časovni načrt pa nas primora, da z nalogo zaključimo, ker je na sporedu že nekaj drugega. Tako bomo v istem času lahko naredili več, svoj čas bomo bolje izkoristili.
  • Najprej opravimo glavne elemente neke naloge in šele nato podrobnosti. Tako nam ne bo zmanjkalo časa za bistveno.
  • In še nasvet za premagovanje odlašanja: Preprosto začnimo z nalogo, vzemimo zadevo "v roke" in lotimo se je na katerem koli koncu. Recimo si, da si bomo stvar le nekoliko pogledali, se z njo ukvarjali le nekaj minut, postorili le en majhen delček. Ko bomo tako enkrat začeli, nas bo potegnilo v delo in nadaljevati bo precej lažje. Takrat pa je seveda pomembno, da se usmerimo na bistvene elemente naloge.

Miha Černetič

 

Če družba ceni svoje otroke, mora ceniti tudi njihove starše.

- John Bowlby