Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Kaj je v človeku? In kaj je potrebno, da delamo dobro?

Včasih še vedno presenečeno ugotavljam, kaj vse je v človeku, ko denimo izvem za kako veliko grdobijo, ki jo je nekdo naredil, ali pa za kako zelo lepo dejanje, ki odraža kvalitete, kot so dobrota, požrtvovalnost, pogum. Včasih se mi, tako kot najbrž vsakomur, samo od sebe vsiljuje prepričanje, da so ljudje slabi in pokvarjeni in jim ne gre zaupati. Včasih pa tudi nasprotno, da imajo ljudje vedno le najboljše namene... Ampak obe prepričanji sta preveč preprosti in poenostavljeni.

Kaj je torej v resnici v človeku? In kaj je potrebno, da nekdo naredi nekaj dobrega?

Kot nekdo, ki dela z otroki v vrtcu, in kot oče dveh predšolskih otrok imam priložnost, da lahko od blizu opazujem otroke in njihov razvoj ter se ob tem tudi učim pomembnih spoznanj o človeški naravi. V praksi se mi potrjuje prepričanje (ki tudi sicer v današnjem svetu prevladuje), da noben otrok ni hudoben. Za težavnim otroškim vedenjem, ki odraslim povzroča sive lase, naj bo še tako izrazito, vedno znova ugotavljam takšne ali drugačne psihološke vzroke, ki so do njega pripeljali in ki so skoraj povsem izven otrokovega vpliva.

Tudi vedenje odraslih je lahko precej pogojeno z različnimi psihološkimi vzroki, ki so prav tako do neke mere izven posameznikovega vpliva. Celo pri storilcih najhujših zločinov pogosto najdemo psihološki ustroj (npr. prisotnost osebnostne motnje), ki je »sokrivec« zločina.

Kljub razumevanju psiholoških vzrokov za vedenje odraslih pa bi bilo napačno, če bi te vzroke pojmovali kot popolno opravičilo za množico grdobij in slabih dejanj, ki so (poleg dobrih) prisotna v svetu. To bi namreč pomenilo ukinitev pojma etične odgovornosti.

Verjamem, da je v vsakem odraslem človeku vsaj do neke mere prisotna kapaciteta za odločanje med dobrim in slabim, ne glede na njegove pretekle ali sedanje okoliščine. Ljudje imamo svobodno voljo, in v vsaki situaciji imamo vsaj nekaj stopenj svobode za odločanje. Lahko izberemo dejanje, ki je bodisi bolj bodisi manj »dobro«, gledano v širšem etičnem smislu. Na primer oseba, ki je zaradi izkušenj v otroštvu nagnjena k agresivnemu kritiziranju v partnerskem odnosu, ima kljub tej svoji predeterminiranosti vsaj včasih določeno svobodo (in odgovornost), da svoje mnenje partnerju izrazi na ustreznejši način ali da povzročeno škodo v odnosu vsaj naknadno omili z opravičilom. Pri tem je lahko v veliko pomoč tudi čuječnost, s katero v kritičnih trenutkih laže usmerjamo svoje vedenje v želeno smer in tako ohranimo nadzor nad situacijo.

Naj zaključim s predšolskimi otroki, s katerimi sem začel ta prispevek: Pri njih je, poleg vsega drugega razvoja, opazen tudi razvoj etične svobode oz. zmožnosti odločanja v tako imenovanih moralnih situacijah, ki poteka vzporedno z razvojem zmožnosti za samokontrolo in z razvojem zavestnosti. S tem pa je čedalje večja tudi otrokova etična odgovornost. Seveda gre v predšolskem obdobju še za zametke, ki pa vendarle predstavljajo pomemben temelj za nadaljnji razvoj. Tako je nerealno od nekajmesečnega dojenčka pričakovati kakršno koli zavestno, namerno samokontrolo, medtem ko od tri- ali štriletnika lahko pričakujemo (čeprav še vedno le v omejenem obsegu), da se bo, denimo, zadržal in ne bo udaril svojega mlajšega bratca ali sestrice kljub ljubosumju, ki ga čuti do njega oz. nje, ali kljub temu, da mu je sorojenec vzel igračo.

Kaj je torej potrebno, da delamo dobro, da živimo lepo in smiselno življenje? Zelo kratek in preprost, toda zanesljiv odgovor bi bil: V vsakem trenutku se je potrebno zavedati različnih konkretnih možnosti, ki jih imamo takrat na voljo (in v čisto vsaki situaciji sta možnosti vsaj dve!), nato pa izbrati najboljšo za svoj naslednji korak.

Miha Černetič

 

Preden lahko spremenimo svet, moramo spremeniti svoj um.

- Joey Reiman