Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Je psihoterapija draga?

Vse od nastanka psihoterapije naprej je veljalo, da je to draga storitev. Včasih je bila morda res, ali pa tudi ne. Dandanes se cene psihoterapevtske ure pri nas precej razlikujejo. Nekateri za terapijo sicer računajo tudi 100 evrov in več, povprečje pa se giblje med 40 in 50 evri. Sam sem s svojimi cenami na spodnjem robu cenovnega razpona. Pa vendar se to marsikomu zdi drago. Je res?

Pustimo ob strani žalostno dejstvo, da psihoterapija pri nas, kakor tudi marsikje drugod po svetu, načeloma ni uvrščena v obseg storitev, ki jih krije zdravstvena zavarovalnica. Psihiatri, denimo, sicer lahko pri svojem delu uporabljajo tudi psihoterapevtske pristope, vendar za kaj več kot za suportivno terapijo ali ozko na simptom usmerjeno kognitivno-vedenjsko obravnavo, pa še to le z občasnimi srečanji, nikakor ni časa v okviru tega, kar pokrije zavarovalnica.

Celo številnim terapevtom, vsaj slovenskim, je še vedno težko računati za terapijo kaj več kot zgolj simboličen znesek. Po mojih opažanjih pri tem ne gre za to, da ne bi cenili svojega dela ali celo ne verjeli v dragocenost pomoči, ki jo nudijo svojim klientom. Nelagodno se počutijo ob misli, da bi služili na račun stiske drugega. Pri tem pa včasih pozabljajo nase, na to, da morajo tudi sami preživeti, in da je pošteno delo vredno svojega plačila. Poleg tega je za kvalitetno izvajanje psihoterapije potrebno dolgotrajno in zahtevno (ter temu primerno drago) usposabljanje in precej časa traja, da se psihoterapevtu ta investicija povrne. Prišteti je treba še tekoče stroške, na primer redno supervizijo, najemnino za terapevtski prostor in druge izdatke. Svoj delež v obliki davka pobere tudi država, v kolikor se terapevt želi izogniti delu na črno.

Ampak še vedno smo pri vprašanju, ali je psihoterapija draga. K pisanju tega prispevka sta me spodbudila dva nedavna dogodka, ki sta se mi zgodila. Sama po sebi sicer vsakdanja in neizstopajoča, vendar sta me spodbudila k ponovni primerjavi cen storitev, ki jih nudimo psihoterapevti, z drugimi storitvami, ki jih nudijo drugi poklici. Na našem družinskem avtomobilu je bilo potrebno zamenjati zimske gume z letnimi, in ker zaradi rje z osi nisem mogel sneti koles, sem moral avto peljati na servis. Menjava štirih koles, vključno z nanosom nekoliko olja nanja, me je stala nekoliko več kot dvajset evrov, in to za kakih dvajset minut dela mehanika. Kasneje tistega dne sem šel še k frizerju in tam, zopet za dvajset minut dela, pustil deset evrov. Z obema storitvama sem bil zadovoljen, tako mehanik kot frizerka sta dobro opravila svoje delo in za njuno kvalitetno storitev mi ni bilo težko odšteti denarja. Tako verjetno razmišlja tudi večina drugih ljudi. Pa vendarle, ko gre za psihoterapijo, se marsikdo sprašuje, ali je vredno odšteti nekaj deset evrov za terapevtsko uro. Morda tudi zato, ker je psihoterapija manj oprijemljiva. Toda učinki nekajmesečne ali celo nekajletne psihoterapije so neprecenljivi in lahko za vselej ter korenito izboljšajo posameznikovo življenje.

Naj še dodam, da sva z ženo, ko sva si nazadnje privoščila masažo, za kake tri četrt ure trajajočo obravnavo plačala vsak po petdeset evrov. Pred kratkim pa mi je žena po prihodu od zobozdravnika presenečena razlagala o določenem zobozdravstvenem posegu, ki ga bo potrebovala, in zneski, ki jih je ob tem omenjala, so bili (kljub redno plačevanemu obveznemu in dodatnemu zdravstvenemu zavarovanju) kar zastrašujoči. Še bolj zastrašujoči pa so seveda zneski, ko razmišljam o posegih v zvezi z obnovo naše že precej let stare hiše. Gradnja, reševanje stanovanjskega problema in kar je s tem povezano, je v življenju povprečnega Slovenca sploh finančni podvig, za katerega se varčuje (ali odplačuje kredit) leta in leta. Ampak tako pač je, rečejo ljudje, in se s tem sprijaznijo.

Kolegica psihoterapevtka, ki živi in dela v tujini, je nekoč pripovedovala, da jo je eden od njenih klientov očitajoče vprašal, češ, kako ima srce računati za to, da pomaga ljudem. Dala mu je po mojem mnenju dober odgovor. Razložila mu je, da je njena pomoč sicer zastonj, vendar pa je potrebno plačati njen čas. Tako kot, bi dodal, upravičeno plačamo čas mehanika, čas frizerke, čas nekoga, ki nam v kopalnici položi ploščice in sploh čas vseh, ki nam na takšen ali drugačen način pomagajo, da lahko (bolje) živimo.

Miha Černetič

 

Ohrani svoj pogled na obvezani rani. To je mesto, kjer vate vstopa svetloba.

- Rumi