Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Jezne ženske: So krivi odsotni očetje?

Dandanes je možno čedalje pogosteje opaziti ženske, ki pomanjkljivo regulirajo svoje agresivne impulze. Pogosto čustvo pri takšnih ženskah je jeza. Kar je zanimiv pojav glede na to, da je prav jeza tisto čustvo, ki ga je večina kultur na svetu pri ženskah tradicionalno omejevala in zatirala.

Ena od razlag za dandanašnje bohotenje ženske jeze v zahodni kulturi so vsekakor spremembe zgoraj omenjenih družbenih vzorcev, ki regulirajo doživljanje in izražanje jeze pri ženskah. Toda zdi se, da to ni celotno pojasnilo pojava.

Jeza, o kateri pišem, je včasih tako imenovana sveta jeza. To je jeza, ki je konstruktivna in premika stvari na bolje. Sploh kadar moški zatajijo, so dostikrat ženske tiste, ki s svojo žensko energijo in tudi jezo ustvarjajo pozitivne premike na različnih področjih.

Včasih pa gre za destruktivno jezo, ki deluje uničevalno, denimo v medosebnih odnosih. Če je včasih veljalo, da so ženske pretirano kontrolirale in zatirale svoje agresivne impulze ter posledično premalo izražale jezo, je dandanes situacija do neke mere celo obrnjena. Veliko je nezadovoljnih žensk, ki svoje nezadovoljstvo izražajo z odkrito destruktivno jezo in celo z napadalnostjo, medtem ko se moški često ne znajo spoprijemati s svojimi agresivnimi impulzi in jih posledično zatirajo.

Opisano vedenje pri ženskah (in seveda tudi, kadar je prisotno pri moških) se v stroki pogosto umešča v kontekst mejne (angl. borderline) osebnostne motnje. Vendar menim, da tega ne gre posploševati. Zdi se, da je fenomen podkontrolirane jeze pri ženskah povezan s funkcijo, ki so jo (oz. je niso) v njihovem življenju odigrali očetje.

Vajeni smo govoriti o tem, kako pomembna je očetovska vloga pri odraščanju sinov, da se ti naučijo pravilno soočati s svojo agresivnostjo (ki je zaradi višje ravni testosterona lahko pri moških bolj problematična kot pri ženskah) in jo na ustrezen način obvladovati. Redkeje pa se vprašamo, kakšen vpliv ima odsotnost očeta v družini na agresivnost njihovih hčera.

Z odsotnostjo je mišljena bodisi dejanska fizična odsotnost bodisi psihološka odsotnost, ko je oče fizično sicer prisoten, vendar zaradi takšnega ali drugačnega razloga ne opravi svoje psihološke očetovske vloge pri vzgoji otrok. Ker je prezaposlen z drugimi dejavnostmi ali ker ne zmore. Tudi pretirano strog in kaznovalen oče ne more zadovoljivo opraviti te funkcije, saj takšen niti sam svoje agresivnosti ne uspe zadovoljivo uravnavati, poleg tega pa strogost onemogoča pristen stik z otrokom, ki je potreben za uspešno vzgojno delovanje.

Tako ni nenavadno, da se tako imenovane jezne ženske, ki imajo lahko iz svoje matične družine izkušnjo psihološko disfunkcionalnega očetovstva, kot odrasle tudi same znajdejo v odnosih z moškimi, ki ne znajo ravnati s svojo agresivnostjo. Pogosto gre za agresivnostno zavrte moške, ki svoji »jezni« intimni partnerki v komunikaciji težko postavijo meje in se namesto tega raje umikajo, bodisi v delo, hobije, družbo prijateljev, prepogosto pa tudi k steklenici in kozarcu.

V takšnih okoliščinah pogosto nastopijo situacije, ko se ženska enostavno mora razjeziti, da lahko njena družina funkcionira pri uresničevanju svojih nalog. Obenem pa se s tem lahko dalje vrti začarani krog ženske jeze, ki prehaja od svete jeze v destruktivno jezo, in nefunkcionalnosti moškega v družini, ki tako postaja še bolj nefunkcionalen.

Dr. Mihael Černetič

 

Če družba ceni svoje otroke, mora ceniti tudi njihove starše.

- John Bowlby