Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Vročinski val ali Kako si z načinom razmišljanja otežujemo življenje

Med dnevnimi novicami sem mimogrede ujel vest, da nas v naslednjih dneh čaka vročinski val. In ne samo to, le-ta naj bi trajal kar dva tedna. Tako je pisalo v besedilu članka. Saj ne, da bi bilo s samim člankom kaj narobe. A veliko ljudi se ob takšnih in podobnih novicah preplaši, kot da bi šlo za kako izredno dogajanje, in si s tem dostikrat po nepotrebnem oteži življenje.

Po nepotrebnem pravim zato, ker če le nekoliko pomislimo, je za drugo polovico julija povsem normalno, da pritisne vročina. Poleti je pač vroče, in vročino je treba nekako prestati. Tako smo razmišljali včasih. Danes pa govorimo o takšnih in drugačnih vročinskih valovih in drugih dramatičnih, malodane apokaliptičnih pojavih. In sredi takšnega diskurza je kajpak težko ohraniti mirno kri. Ne želim zanikati dejstva, da se podnebje našega planeta v resnici spreminja. Toda, realno gledano, kdaj pa naj bo vroče, če ne na vrhuncu poletja?

Mark Twain je ob neki priložnosti zapisal nekako takole: Če bi imel termometer še nekoliko daljšo temperaturno lestvico na svojem spodnjem koncu, bi vsi pomrli od mraza!

Pogosto pač ne gre toliko za to, kaj se godi okrog nas, temveč je še bolj pomembno, kako si to dogajanje interpretiramo. Gre za klasično in neštetokrat preizkušeno tezo kognitivne terapije.

Pa vendar se še vedno znova spotaknemo ob bananinih olupkih v obliki pretirano dramatičnih misli, s katerimi nam postrežejo bodisi mediji, družabna omrežja, ljudje, s katerimi prihajamo v stik, ali pa preprosto kar naši lastni možgani.

Miha Černetič