Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Ali imam kvalitetnega psihoterapevta?

Normalno je, da se odjemalci psihoterapevtskih storitev (zlasti na začetku psihoterapevtskega procesa) sprašujejo, ali so si izbrali dovolj kvalitetnega psihoterapevta/psihoterapevtko. V Sloveniji, kjer še ne obstaja zakonska regulativa psihoterapevtske dejavnosti, so tovrstna vprašanja še toliko bolj razumljiva in v določeni meri tudi potrebna, saj vsakdo, ki se okliče za psihoterapevta, še ni psihoterapevt.

V prispevku podajam nekaj ugotovitev, do katerih sem prišel tekom svoje psihoterapevtske prakse ter ukvarjanja z raziskavami na področju psihoterapevtske znanosti in ki utegnejo uporabnikom psihoterapevtskih storitev pomagati pri iskanju odgovora na vprašanje, zapisano v naslovu.

1. Ima moj terapevt za seboj ustrezno psihoterapevtsko izobraževanje? Je šele v procesu izobraževanja, ni pa ga še zaključil? Ali je prebral nekaj knjig o psihoterapiji in meni, da se je s tem usposobil za delo s klienti? Kakšne diplome je moč opaziti v prostoru, kjer izvaja terapijo? Kaj o sebi piše na svojem spletnem mestu? So navedeni konkretni in nedvoumni podatki o terapevtovi izobrazbi? Ker v Sloveniji še nimamo zakona o psihoterapevtski dejavnosti, lahko podjetje za izvajanje psihoterapije odpre tako rekoč kdor koli, vendar to še ni zagotovilo, da bo njegova dejavnost tudi po strokovni plati ustrezala psihoterapiji. Ustrezno izobraževanje za psihoterapevtski poklic je praviloma dolgotrajno in dokaj drago.

2. Ali za plačilo terapevtske seanse prejmem račun? Neizdajanje računov za psihoterapevtske storitve ni le davčni prekršek in s tem goljufanje širše skupnosti, ki se imenuje država, temveč tudi določen pokazatelj etične zavesti izvajalca psihoterapije. Od človeka, ki mu ljudje zaupajo svoje najgloblje in najbolj intimne vsebine, se pričakuje visoka raven etičnega čuta in delovanja. V kolikor si terapevt ni uredil formalnega okvira za svoje delovanje (v katerem bi lahko izdajal račune) in psihoterapijo izvaja kot zgolj ljubiteljsko dejavnost, se postavlja vprašanje, ali ni obenem manj investiral tudi v strokovno plat svojega dela.

3. So pričakovanja, ki jih psihoterapevt vzbuja o učinku terapije, realna? Če je nekaj prelepo, da bi bilo res, potem običajno dejansko ni resnično – ta znani rek velja tudi v psihoterapiji. Prav noben psihoterapevt (žal) nima čarobne paličice, s pomočjo katere bi v eni ali dveh urah psihoterapije odpravil težave, ki so se v posamezniku razvijale in utrjevale leta ali celo desetletja. Psihoterapija je (zlasti če želimo z njo doseči globljo, osebnostno spremembo in ne le ureditev simptomov) razmeroma dolgotrajen in za vse udeležene ne ravno lahek proces.

4. Koliko časa mi nameni moj terapevt? Običajno psihoterapevtske seanse trajajo 50 minut, a to ni ves čas, ki ga psihoterapevt nameni za posamezno srečanje s klientom. Sam pri svojem delu opažam, da pred terapevtsko seanso potrebujem nekaj časa za pripravo na srečanje, po njem pa zopet nekaj časa za razmislek in izdelavo zapiskov o srečanju, da predaha oz. počitka med posameznimi seansami (psihoterapija je tudi za terapevta psihično intenziven proces) niti ne omenjam. Če bi kliente naročal tako, da bi si med seboj kar podajali kljuko mojega terapevtskega prostora, si težko predstavljam, da zaradi tega ne bi trpela kvaliteta psihoterapevtskih obravnav.

5. Ali od terapevta dobivam predvsem nasvete za boljše življenje? Psihoterapija v osnovi ni dajanje nasvetov, temveč predvsem klientovo odkrivanje svoje lastne resnice, raziskovanje lastnega doživljanja in situacij. Vloga psihoterapevta je, da je s pomočjo svojih strokovnih kompetenc zanesljiv spremljevalec klienta v njegovem lastnem razvojnem procesu.

6. Ali moj terapevt vzdržuje jasen profesionalni odnos? Odnos med klientom in psihoterapevtom je sicer večinoma precej močan in globok, vendar to ni prijateljski, ampak profesionalni odnos. Za uspešen proces psihoterapije je profesionalni odnos nujen. Tikanje med psihoterapevtom in klientom, medsebojno klicanje po imenu in pretirano vnašanje drugih neformalnosti lahko profesionalni odnos ogrozi. Terapevt in klient naj ne bi imela medsebojnih stikov izven terapevtskih seans (razen morebitnega usklajevanja glede terminov srečanj). Psihoterapevt naj ne bi prejemal nobene druge koristi s strani klienta razen plačila za opravljeno delo.

7. Se moj terapevt uspešno spoprijema s svojimi lastnimi težavami? Tudi psihoterapevti imamo v življenju svoj delež težav, ker smo prav tako samo ljudje in živimo v istem svetu kakor vsi drugi. Ključnega pomena je, da se znamo in zmoremo s svojimi težavami na ustrezen način spoprijemati (po potrebi tudi tako, da poiščemo ustrezno pomoč). Marsikateri psihoterapevt je tudi sam prehodil pot iz velike psihične stiske, kar mu je lahko celo v pomoč pri njegovem delu s klienti, vendar le v primeru, da je svoje težave ustrezno predelal. V nasprotnem obstaja nevarnost, da bo terapevt nehote v svojo jamo vlekel tudi svoje kliente. Pomemben del izobraževanja za psihoterapevtski poklic je osebna izkušnja psihoterapije, v kateri naj bi bodoči terapevt temeljito spoznal samega sebe in zadovoljivo razrešil svoje lastne težave. Se torej psihoterapevt tudi sam drži tega, kar uči svoje kliente? Ali skrbi za lastno psihohigieno? Kakšno življenje živi? Ali morda pridiga vodo, sam pa pije vino?

Dr. Mihael Černetič

 

Ne moremo ustaviti valov, lahko pa se naučimo deskati.

- Jon Kabat-Zinn