Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Kako pomagati otroku med ločitvijo in po njej

Ločitev staršev je za otroka vedno dramatičen dogodek. Čeravno starša presodita, da je ločitev za njiju najboljša rešitev, in morda čutita ob njej tudi olajšanje, ker bo pomenila konec mučnih prepirov in konfliktov, je za otroka ločitev lahko celo bolj stresna kot za starše. Starša predstavljata stebra, na katerih stoji otrokov svet, in če se stebra razmakneta, je razumljivo, da se ta svet pošteno zamaje, če že ne poruši. Ali bo otrokov svet ob ločitvi samo vratolomno zanihal ali pa se bo porušil, je v veliki meri odvisno prav od ravnanja staršev. Ti lahko precej vplivajo na to, kako bo otrok doživljal ločitev in kakšne posledice bo ta pustila v njem. Če se odločimo za tako radikalno rešitev, kot je ločitev, imamo zanjo gotovo tehtne razloge. Prav pa je, da jo izpeljemo z odgovornostjo do vseh vpletenih, še zlasti do otrok, ki tudi v tem procesu predstavljajo šibkejše, tišje in ranljivejše udeležence.

Že med samim ločevanjem otroku povejmo (seveda na njemu primeren način), kaj se dogaja in zakaj. Ni potrebno razlagati podrobnosti, ki sodijo v intimo razhajajočega se para, prav pa je, da otrok ve, za kaj gre. Tako bo manj negotov, saj bo situacija zanj bolj predvidljiva. Ker je za otroke značilno, da vzroke za dogodke marsikdaj zmotno pripisujejo sebi, moramo otroku nujno poudariti, da za razhajanje staršev ni kriv on. Upoštevajmo tudi, da ima otrok sam pri sebi verjetno skriti načrt ali namen, da bo mamico in očka spravil zopet skupaj, kar poskuša storiti večina otrok.

Potrudimo se in poskrbimo, da prepirov s partnerjem, ki so običajno del ločitvenega procesa, ne bomo uprizarjali pred otroki in jih s tem dodatno vznemirjali. Otroci so v tem času bolj občutljivi kot običajno, zato jim skušajmo nuditi več svoje pozornosti, nežnosti in zaščite. Čeprav se naše življenje trenutno morda vrti v glavnem okrog odnosa s partnerjem, otroci v tem obdobju vseeno potrebujejo še več našega časa kot sicer. Zlasti mlajši otroci težje sami predelajo stresne dogodke in z njimi povezana čustva. Skušajmo tudi preprečiti, da bi bili zaradi napetosti, ki so posledica dogajanj v odnosu s partnerjem, do otrok bolj vzkipljivi in zadirčni.

Ne dovolimo si, da bi otroke vpletali v dinamiko našega partnerskega odnosa. Otrok naj ne bo ne grešni kozel ne jabolko spora ne prenašalec sporočil partnerju. Ne tekmujmo s partnerjem za otrokovo naklonjenost. Otroka lahko tako nehote razvajamo, takšno tekmovanje pa znajo otroci tudi spretno izkoristiti v svoj prid, da jim starši omogočijo različne privilegije. Na otroku s partnerjem ne merimo moči ali zaslug. Preprosto na noben način otroka ne vpletajmo v dogajanje, ki se tiče le obeh partnerjev. Otrok ni in ne more biti kriv ali odgovoren za to, kar se dogaja med njegovima staršema, odraslima človekoma, niti ne sme biti orožje v spopadih med njima. Ne ščuvajmo otroka proti partnerju, njegovemu očetu ali mami. Ker ima rad oba starša, bi to v njem povzročilo močan notranji konflikt, nasprotujoča si sporočila staršev pa bi povečala njegovo negotovost in zmedo. Ne govorimo grdo o partnerju pred otrokom, saj ta ve, da je potomec obeh staršev. Če blatimo enega od njegovih roditeljev, bo lahko dobil občutek, da podobno mislimo tudi o njem. Ločitev je za osebe, ki se razhajajo, čustveno izjemno težak in zahteven proces. Zato moramo poskrbeti, da ga bomo na ustrezen način predelali. Tako ne bo lažje le nam samim, ampak bomo svojim otrokom tudi boljši starši.

Po ločitvi je pomembno, da skušamo čim prej oblikovati dobro delujočo družino, ki bo po možnosti še trdnejša od prejšnje. Ustrezna nova družina bo, čeprav reorganizirana, nudila varno, ljubeče in spodbudno okolje, ki ga vsak otrok tako zelo potrebuje za zdrav razvoj. Otroku dajmo čutiti, da nam je mar zanj in za našo družino. Ločitev namreč pri otrocih pogosto povzroči strah, da bo, tako kot eden, odšel tudi drug roditelj. Oblikovanje nove družine pa ne pomeni, da si moramo čim prej poiskati novega življenjskega sopotnika. Nasprotno, ponovna odločitev za partnerstvo je smiselna šele, ko smo ločitev in prejšnji odnos temeljito predelali, kar zmanjšuje možnost, da bomo v novem razmerju ponavljali stare vzorce in tako tvegali ponovno disfunkcionalnost ali celo razpad odnosa.

Dolgoročno je pomembno, da naša ločitev v otroku ne pusti vtisa, da dober partnerski odnos ni možen ali da je celo nesmiseln. Kljub temu, da se dandanes veliko parov loči, je veliko tudi takih, ki imajo dober in obojestransko zadovoljujoč odnos. Tudi če je v nas samih ločitev pustila slab vtis o nasprotnem spolu (morda se tega niti ne zavedamo), se izogibajmo posploševanju in otroke vzgajajmo v prepričanju, da imajo ljudje dobre in slabe lastnosti, ne glede na spol.

Stiki otrok s partnerjem, ki je odšel, so zanje načeloma koristni in potrebni, zato jih ne zanemarjajmo ali celo otežujmo. Čeprav lahko z ločitvijo prekinemo ljubezenski odnos s svojim partnerjem, ne moremo odpraviti svojega starševstva. Naši otroci bodo vedno naši otroci, ne glede na to, v katerem odnosu in s kom smo jih dobili ter kako daleč stran živijo. Četudi eden od staršev odide, ga imajo otroci še vedno radi in običajno pogrešajo stike z njim. Roditelj, ki ne živi s svojimi otroki, lahko tem še vedno marsikaj nudi, še posebno, če sta se starša po ločitvi v dobro otrok o tem pripravljena dogovarjati. Otrok naj se tudi pri roditelju, kateremu ni bil dodeljen, počuti prijetno in domače. Lahko ima, denimo, svojo sobo, svoj sedež pri mizi ali lonček s svojim imenom.

Ločitev je gotovo težka preizkušnja za vse člane družine, tako starše kot otroke. Toda če do nje pride, ne pomeni, da je vse izgubljeno in da se ni več vredno truditi. Življenje gre naprej, zato se skušajmo čim bolje prilagoditi novim razmeram in okoliščinam. Če se bomo iz preteklih izkušenj skušali čim več naučiti in če se bomo iskreno trudili za to, kar globoko v sebi spoznavamo kot dobro, imamo dobre možnosti, da zase in za svoje otroke ustvarimo lepo in kakovostno življenje tudi v prihodnosti.

Miha Černetič

 

Jeza je čustvo, ki povzroči, da usta delujejo hitreje od razuma.

- Evan Esar