Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Delo v družini: Hvalnica nepomiti posodi

Znanka z že odraslimi otroki mi je nekoč pripovedovala, kako se ji je kot mladi mamici doma kopičila nepomita posoda, saj je rajši odšla z otroki na sprehod kot pa drgnila posodo od kosila. Prednost je dala otrokom, posoda pa je prišla na vrsto kasneje. Danes sta njena otroka osebnostno dobro integrirana, stabilna in uspešna odrasla človeka. Nič čudnega, saj je njuna mama vedela, da krožniki in kozarci lažje počakajo kot iskriv, dinamičen in po pozornosti hrepeneč otroški duh.

Žal pa ne moremo reči, da je v vseh družinah tako, kot je bilo v zgoraj opisani. Slovenci smo marljiv narod in morda je tudi to eden od razlogov, zakaj v družinah prepogosto dajemo prednost ne le krožnikom, kozarcem in drugemu gospodinjskemu delu, temveč tudi notorični gradnji hiše in še številnim drugim zelo pomembnim opravilom odraslih. Naj se tega zavedamo ali ne, so otroci ob tem pogosto na stranskem tiru, osamljeni, morda zdolgočaseni, morda potrti ali tesnobni, v skrajnih primerih celo psihološko zamerjeni. Sami s svojimi za nas majhnimi problemi, ki pa lahko sčasoma prerastejo v velike probleme, če se jim pravočasno ne posvetimo. Velik delež »nagajanja« otrok je v bistvu iskanje pozornosti staršev (ali drugih pomembnih oseb v otrokovem življenju), učinkovit način, kako lahko otrok pritegne pozornost odraslega, četudi je ta negativna. Ko je otrok starejši, se lahko psihološko umika iz družine in išče zunaj nje, česar mu družina ne nudi, včasih z dramatičnimi posledicami.

Dejstvo je, da dela v stanovanju oz. hiši in okoli nje ter najrazličnejših drugih bolj ali manj nujnih opravil, ki omogočajo življenje sodobne družine, nikoli ne zmanjka. Starši, ki se sprašujejo, kdaj bodo končno prišli »na čisto« denimo s pospravljanjem, bi morali vedeti, da se to najbrž ne bo nikoli zgodilo. Dejstvo pa je tudi, da dnevi in leta minevajo in otroci odraščajo ne glede na to, ali je stanovanje že pospravljeno ali še ne. Ura teče, nič ne reče, pravi po svoje kar krut slovenski pregovor. In prehitro napoči čas, ko otroci niso več otroci, staršem pa je žal, da niso bolj užili časa, ko so bili otroci še majhni. Veliko staršev v tem življenjskem obdobju sem že slišal reči, da je bil čas, ki so ga bili preživeli s svojimi sinovi in hčerami, neprimerno bolje porabljen kot čas, ki so ga namenjali gospodinjskim in hišnim opravilom. Celo žal jim je, da se niso večkrat posvetili svojim nadebudnežem.

Delamo zato, da živimo, in ne obratno, pravijo. To velja tudi in še zlasti za družinsko življenje. »Ampak vse, kar delam, delam za družino,« včasih kdo reče. Dejansko najbolj delamo za družino in svoje otroke takrat, ko se z njimi igramo in pogovarjamo, ko smo jim na voljo kot oče in mama! Saj ne mislim, da se je treba ves dan samo preganjati po stanovanju z otroki in nič postoriti, nič pospraviti, nič urediti. Takšna družina bi gotovo hitro zašla v propad. Vendar pa načeloma ne bi smel miniti dan, da nismo bili v pristnem kontaktu z vsakim od svojih otrok, se vsakemu vsaj nekoliko posvetili, z njim spregovorili, ga poslušali, začutili... Tako kot telo potrebuje vsak dan hrano, zrak in vodo, tudi odnosi potrebujejo vsak dan nekaj časa in pozornosti. Še tako kvalitetna hrana nas ne more nasititi za cel teden, in še tako kvalitetno preživeta ura z našim otrokom ne more nadomestiti kontinuiranega, vsakodnevnega stika.

Ko so raziskovalci vprašali ljudi v jeseni življenja, kaj jim je v življenju prineslo največ sreče in zadovoljstva, je večina (tudi tisti, ki so bili zelo ambiciozni v svojem poklicnem življenju in so se v njem zelo uresničevali) odgovorila, da je to njihova družina. Vemo tudi, da so odnosi med družinskimi člani tisto, kar je glavni vir omenjenega zadovoljstva. Zato bi se moral vsak starš že na začetku svoje starševske poti resno vprašati, v kaj želi kot starš primarno investirati svoj dragoceni družinski čas: v avtomobil, zidove, posodo in pospravljanje ali v otroke, partnerja, družinske odnose.

Miha Černetič

 

V nasprotju s tem, kar misli večina ljudi, sreča ni nekaj, kar se nam preprosto zgodi. Je nekaj, kar povzročimo, da se zgodi...

- Mihaly Csikszentmihalyi