Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Mala šola socialnega neizključevanja

Kot svetovalni delavec v vrtcu sem danes nekaj časa preživel v igralnici s skupino najmlajših otrok, od katerih nekateri še niso bili stari niti leto dni. Ob tem sem imel ponovno priložnost v živo izkušati tisto temeljno egalitarnost, ki se odraža v samem človekovem razvoju in lahko služi kot ena od podlag etike in demokracije.

Kaj me je nagnilo k takšnemu razmišljanju? Opazoval sem malčke, nekatere uradno še dojenčke, kako so bodisi zavzeto stopicljali bodisi se navdušeno kobacali po igralnici. Nekdo izmed njih bo morda zdravnik, drugi odvetnik, tretji politik, četrti mizar, peti cestni pometač... Nekateri bodo v življenju bolj uspeli, nekateri bodo imeli manj bleščečo življenjsko pot. Nekdo bo morda homoseksualec, drugi duhovnik, tretji morebiti celo klošar. Vsi pa so in bodo še naprej ostali ljudje. Prihodnja velika diverziteta poklicev ter drugih medosebnih razlik in s tem povezanih razlik v socialno-ekonomskem statusu in drugih kazalnikih družbenega položaja je bila v opazovani skupini povsem nemoteča. Otroci so bili z njo seveda (še) povsem neobremenjeni.

Pravzaprav je bilo več stvari, ki so otroke povezovale kot pa ločevale. Pri vseh je bilo opaziti še bolj ali manj okorno gibanje po prostoru, tu in tam je koga še odneslo na zadnjo plat, k sreči »oblazinjeno« z mehko plenico. Vsi so uživali, ko jih je vzgojiteljica posadila v gugalnico in jih zibala, in vsem so teknili sočni koščki svežih jabolk.

Predvsem pa so bili vsi otroci polni življenjskega navdušenja, zagona ter pristnosti in nezlaganosti. To so dragocene kvalitete, ki jih vsak otrok prinese s seboj na svet, vendar jih kasneje, žal, velikokrat prekrijejo debele plasti oblog, za katere se mnogim odraslim zdi, da brez njih ni mogoče živeti. Čeprav jih naposled veliko ugotovi, da jim v življenju morebiti celo bolj škodijo kot pa koristijo.

Lepo je opazovati najmlajše člane naše družbe in se od njih učiti. Lepo je gledati bodoče ugledne in v družbi spoštovane kot tudi bodoče »preproste«, »male« in na videz nepomembne ljudi, kako se spontano in neobremenjeno družijo med seboj v istem prostoru in kako jih vse povezujejo lulanje in kakanje v plenico, predvsem pa iskrena odprtost in veselje do življenja. Če bi se vsi učili temeljnih življenjskih »veščin« od teh malih mojstrov življenja, bi bil svet najbrž veliko lepši in prijetnejši!

Miha Černetič

 

Edini način, da imaš prijatelja, je, da si prijatelj.

– Ralph Waldo Emerson