Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Če bi lahko še enkrat...

V teh dneh sem ponovno naletel na čudovit sestavek Diane Loomans z naslovom »Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka«. Čudovite in globoke vrstice so me še bolj nagovorile kot prvič:

Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka,
bi več barvala s prsti in manj karala s prstom.
Manj bi popravljala in več povezovala.
Manj bi gledala na uro in bolj opazovala.
Manj bi me skrbelo za znanje in znala bi biti bolj skrbna.
Večkrat bi šli na izlet in večkrat bi spuščali zmaje.
Nehala bi igrati resnost in bi se raje resno igrala.
Pretekla bi več poljan in zrla v več zvezd.
Več bi objemala in se manj pregovarjala.
Manjkrat bi bila neizprosna in večkrat bi spodbujala.
Najprej bi gradila samospoštovanje in šele nato hišo.
Manj bi govorila o ljubezni do moči
in več o moči ljubezni.

Bržkone bi prav vsak vzgajal svojega otroka vsaj nekoliko drugače, če bi imel drugo možnost. A te možnosti, žal, ni. Prav nasprotno, otroci odraščajo hitro, pogosto hitreje, kot bi si starši želeli, in včasih tako naglo, da porajanja nekaterih sprememb sprva sploh ne opazimo.

Zato so še kako dragocene zgornje Loomansine vrstice, ki nas opominjajo, da je sedaj tisti čas, v katerem se odvija življenje naših otrok in se prepleta z življenjem nas kot staršev. Sedaj, ko sem morda ravnokar prišel iz službe in sem utrujen in nerazpoložen, sin pa bi rad plezal po meni. Sedaj, ko je pravkar naredil novo mojstrovino iz lego kock in mi jo prišel ponosno pokazat. Sedaj, ko je ravno zbral moč in pogum in mi razkril svoj strah, ki ga muči v zadnjih dneh, morda tednih.

Se bom odzval kot ljubeč starš in v življenju svojega otroka danes odigral svojo vlogo, ki mi je bila zaupana? Bom odgovoril na kot tolmun bistre otroške oči, pričakujoče pohvalo ali vsaj kanček pozornosti, ko mi njegove majhne roke kažejo zgrajeno mojstrovino? Bom prijel sina za roke, se skupaj z njim igral plezalnice in si dovolil začutiti, kako zabavni, sproščujoči in dragoceni so lahko trenutki igranja z mojim otrokom?

Od mene je odvisno, ali bom sprejel ponudbo in smisel sedanjega trenutka ali pa ju bom zamudil, z mislimi nekje v preteklosti ali v prihodnosti ali pa vsaj na kakem drugem kraju. Misleč, ko bom imel čas, ko bo to in to urejeno, takrat bo vse drugače...

Da, bo drugače. – Priložnosti, ki so sedaj, takrat ne bo več!

Miha Černetič