Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Zakaj so otroci tako lačni pozornosti?

Vsak, ki je imel količkaj opravka z otroki, ve, da imajo ti najmlajši člani človeške družbe ogromno potrebo po pozornosti. Včasih se zdi, da je otrokom pozornost (zlasti njim pomembnih odraslih oseb) celo bolj pomembna kot »kruh«.

Ampak zakaj je tako?

Po mojem mnenju za to obstaja kar nekaj razlogov:

Razvijanje samozavesti
Pozornost odraslega ima velik vpliv na otrokovo izgradnjo samozavesti in občutka lastne vrednosti. Otrok razmišlja takole: »Če mi nekdo namenja svojo pozornost, sem očitno (zanj) pomemben in vreden spoštovanja.« To še zlasti velja, če svojo pozornost otroku posvečajo odrasli, ki so v otrokovem dojemanju zelo pomembna bitja, poleg tega pa imajo toliko drugih, »pomembnejših« opravkov. »Če si (ob vseh drugih dejavnostih) utrgajo še nekaj časa zame, sem očitno nekaj vreden!«

Razvoj intelekta
Posvečanje pozornosti odraslega otroku slednjemu pomaga tudi pri razvijanju njegovih intelektualnih sposobnosti. Igro in pogovor otroka s tako imenovanim mentalno razvitejšim partnerjem, kar odrasli zagotovo je, si lahko predstavljamo kot nekakšen »priklop« otroškega uma na (zaenkrat še) razvitejši um, kar ima pomemben vpliv na otrokov razvoj.

Občutek varnosti
Za otroke, ki jim starši namenjajo dovolj pozornosti na ustrezen način, je značilna varna oblika navezanosti, ki s seboj (poleg dolgega seznama drugih neprecenljivih psiholoških koristi) prinaša tudi notranji občutek varnosti. Potreba po zagotavljanju varnosti in zmanjševanju (kakršne koli) ogroženosti pa je ne samo ena od najbolj temeljnih človeških potreb, temveč je za otroke, ki so pri svojem preživetju in dobrobiti skoraj povsem odvisni od drugih, še toliko pomembnejša.

Torej, ko bo vaš sin ali hči naslednjič brenčal ali brenčala okoli vas v poskusih, da bi se mu/ji nekoliko posvetili, se spomnite, da je za otroka morda resnično pomembneje, da mu takrat naklonite nekaj svoje pozornosti, kot da mu odrežete kos kruha (ali peciva ali čokolade).

Pa še to: O dajanju pozornosti v slovenskem jeziku obstajajo zelo lepi in pomenljivi frazemi. V izrazu »posvetiti pozornost« nastopa pozornost kot luč, s katero starš (ali kateri drugi odrasli) posveti v otrokovo življenje ter ga s tem polepša in razsvetli. Prav tako ima močan pomen izraz »nakloniti pozornost«, ki lepo odraža dejstvo, da je pozornost odraslega za otroka kot darilo (ki mu ga nekdo pokloni), pa tudi poklon oz. pohvala, tj. nekaj, kar gradi njegovo samospoštovanje in občutek lastne vrednosti.

Dr. Miha Černetič