Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Mentalna nehigiena staršev: Nekontrolirani čustveni izbruhi

Čeravno starši niso sami krivi za nastanek težav s svojim duševnim zdravjem, je dejstvo, da lahko te težave močno vplivajo na njihove otroke. Včasih je prav strašljivo opazovati, kako določeni duševni problemi vplivajo na doživljanje in razvoj tako zelo ranljivih bitij, kot so otroci.

Ena od najbolj dramatičnih duševnih motenj za opazovanje vplivov na otroke je mejna osebnostna motnja, ki tudi sama po sebi izgleda precej dramatično. Med značilnostmi te duševne patologije so pogosti, bolj ali manj nekontrolirani čustveni izbruhi, zlasti kadar je oseba pod stresom. In ko gre za nego ter vzgojo otrok, je stresa veliko.

Osebe z mejno osebnostno motnjo močno eksternalizirajo (pozunanjajo) svoja občutja. Kadar se sami čutijo prešibke, da bi vzdržali pritisk svojih čustev (in to je pogosto), bruhajo ta čustva v nepredelani, neregulirani obliki navzven, v okolico. V nezavednem upanju, da jih bo predelal nekdo drug – v razvojnem smislu je to zrel, prisoten in na otroka uglašen starš, ki je v otroštvu takšne osebe pogosto umanjkal.

Samo pomislimo, kaj nenehno bruhanje močnih, prvinskih čustev (denimo sovraštva, besa, obtoževanja, groze, ljubosumja, pa tudi evforije) pomeni za otroka, ki je pred svojimi starši povsem odprt in se pred takšnimi navali čustev ne more zaščititi! Če še njegova mama ali oče ne moreta predelati čustev, ki jih doživljata, kako naj jih predela dvoletnik, triletnik, ali pa tudi deset- ali petnajstletnik?

K sreči je staršev, ki imajo klinično motnjo mejne osebnosti, razmeroma malo. Precej več pa je oseb, ki imajo nekaj potez tovrstne problematike. Zato so kar številni otroci, ki so izpostavljeni opisanemu nekontroliranenu bruhanju čustev. In vsi ti otroci nezavedno poskušajo prevzeti odgovornost za izbruhane psihične vsebine, ki so v resnici vsebine staršev, vendar starši zanje ne prevzamejo odgovornosti.

Takšen odrasli, ki na ustrezen način ne poskrbi za svojo čustveno stabilnost, marveč svoja (običajno negativna) čustva pogosto meče v in obeša na druge, v družini učinkuje podobno kot nekdo, ki bi prišel v dnevno ali celo v otroško sobo z blatnimi škornji. Kot razbojnik Ceferin v otroški pravljici Frana Milčinskega z naslovom Zvezdica Zaspanka, ki otrokom zagrozi, da bo prilomastil v njihovo stanovanje in jim s svojimi nesnažnimi škornji „pomazal ves pod“. Če bi šlo le za tla, bi bila nevzdržnost in povzročena škoda še bistveno manjša, kot če gre za stalno nasičenost družinskega ozračja z gmoto toksičnih, dušečih nepredelanih čustvenih vsebin.

Celo odraslim, kaj šele otrokom, je težko živeti s človekom, ki je večino časa v čustvenem neravnovesju – užaljen, jezen, prestrašen ali nesrečen – in ki za to obtožuje vse okrog sebe, še najbolj tiste, ki so jim najbližji – svoje otroke, sozakonca, partnerja. Če ni mentalne higiene, tudi urejanje telesnih in materialnih vidikov življenja ne pomaga kaj dosti k ustvarjanju ugodnega okolja za rast in razvoj otrok.

Kot sem zapisal že na začetku, ni upravičeno kriviti starše za nastanek njihovih duševnih težav. Kot psihoterapevt čutim globoko sočutje do oseb, ki trpijo močne duševne stiske. Vendar to ne pomeni, da se ne bi smeli pogovarjati o tem, kako psihične težave staršev vplivajo na njihove otroke. Nasprotno, ker so ti vplivi vse prej kot zanemarljivi in v nekaterih primerih prav grozljivi, smo zaradi dobrobiti otrok o tem dolžni govoriti. Čeprav starši niso sami krivi za nastanek svojih psihičnih težav, so obenem brez dvoma prav oni odgovorni za sanacijo le-teh. Ne le zaradi samih sebe, temveč tudi zaradi velike odgovornosti, ki jo imajo do svojih otrok. In psihoterapija je gotovo eden od najboljših načinov tako za izboljševanje svoje mentalne higiene kakor tudi za osebnostno rast nasploh.

Dr. Mihael Černetič