Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Najprej jaz, nato drugi: Kako s skrbjo zase pravzaprav skrbim za druge

Kot starši ali tisti, ki skrbimo za druge, od nas odvisne osebe, se zlahka znajdemo pred vprašanjem, kako s "praznimi baterijami", z občutkom razdanosti, sredi vseh zahtev sploh nositi izzive dajanja, ne da bi se ob tem razdali sebi v škodo.

Skrbeti za druge vedno najprej pomeni poskrbeti zase. O tem se zadnje čase več govori. Za t. i. pomagajoče poklice, na primer, je to nujna zaščita pred izgorevanjem. Podobno je povsod, kjer gre za skrb za ljudi. Če pogledamo katero koli stvar, ki jo z veseljem uporabljamo, je tako – baterija na telefonu se izprazni, če je ne napolnim. In ni dovolj enkrat. Treba je vsakič in redno. Podobno hladilnik. Če ga sproti ne polnimo, se prazni in nekega dne ni v njem ničesar. In tako naprej ... Tako je tudi z nami in našimi zalogami skrbnih in ljubečih dejanj za druge.

A kako naj se "napolnimo", da bomo dajali naprej?

To so lahko ustvarjanje, sprehod v zeleno okolje, zlasti gozd, vaje čuječnega zavedanja oz. meditacija, molitev, poslušanje klasične glasbe, opazovanje kakšne podrobnosti (cvet, vzorec na tkanini ...), pristen pogovor z drugim, tišina ...

Vsakdo najde svoj način. Pomembno je, da se ne zapostavljamo in da do sebe nimamo malomarnega odnosa v tem smislu, da bi se v vrsti opravkov postavljali na zadnje mesto oz. če bomo sploh prišli na vrsto...

Marinka Černetič

 

Tvoj pogled bo postal jasen šele, ko boš pogledal v svoje srce. Kdor gleda navzven, sanja. Kdor gleda navznoter, se prebudi.

- Carl Jung