Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Otroka je treba vzeti resno

Nedavni pogovor s strokovnimi kolegi, med katerim je beseda nanesla tudi na odnos do otrok, me je spodbudil, da zapišem nekaj vrstic na to temo.

Tovrstne vsebine so že lep čas pogosto predmet mojega strokovnega razmišljanja (in delovanja) in tudi z ženo se kot starša s tem vprašanjem pogosto ukvarjava. Prišla sva do zaključka, ki se potrjuje tako pri vzgoji najinih otrok kakor tudi pri srečevanju z otroki v strokovni vlogi – to je, da je otroka treba vzeti resno. Ne kot neko pomanjšano osebo, katere čustva in doživljanje nasploh imajo manjši pomen kot doživljanje odraslega človeka. Žal pa v praksi pogosto srečamo prav takšen odnos. »Kaj se dereš...« ali »Ne deri se!« je pogosto prototip komunikacije, ki izraža (bolj ali manj prikrito) podcenjujoč odnos odraslega do otroka. Odrasli v tem primeru ne uvidi, da ima otrok prav tako pravico do svojega doživljanja (npr. doživljanja stiske), ne glede na to, ali se nam odraslim zdi to doživljanje 'objektivno utemeljeno' ali ne, in da je vsakršno otrokovo doživljanje prav tako realno in vredno spoštovanja kot doživljanje odraslih. V obeh primerih gre za doživljanje nekega človeka!

Ko nam prijatelj navdušeno – in z otroško iskro v očeh – razlaga o lastnostih svojega novega jeklenega konjička, ga pozorno poslušamo. Ko pa nam naš otrok navdušeno pripoveduje, da se pri njegovem modrem avtomobilčku dajo odpreti vrata prtljažnika in da je pri rumenem avtomobilčku možno dvigniti pokrov motorja, se morda le prizanesljivo nasmehnemo. Podobno prijatelju sočutno prikimavamo in ga trepljamo po hrbtu, ko nam razlaga o težavah, ki jih ima pri gradnji hiše, prizadevanj in težav svojega lastnega otroka pri gradnji njegove garaže iz kock pa morda niti ne opazimo. Podobnih primerov bi lahko našteli še veliko.

So napori in problemi odraslih res bolj pomembni kot podobno doživljanje otrok? Objektivno morda res, saj hišica, ki jo zgradi naš otrok, naši družini ne bo nudila strehe nad glavo. Toda gledano subjektivno, je doživljanje otrok povsem enako pomembno kot doživljanje odraslih. Kako pomembna so čustva, razmišljanja in dejanja nekoga, ne bi smeli meriti po njihovi praktični vrednosti, temveč preprosto po vrednosti osebe, ta pa je za vse ljudi enaka, ne glede na njihovo starost (ter spol, izobrazbo, socialni status ipd.).

V splošnem prevladuje implicitno prepričanje, da je zares pomembno le doživljanje odraslih, doživljanje otrok pa je – ne (samo) otroško, temveč otročje. Toda s takšnim odnosom otrokom sporočamo, da njihova čustva niso vredna pozornosti, da so njihove misli šibke in interesi nepomembni ter da so njihova prizadevanja brez pomena. Obenem jim tako nehote vzbujamo občutja, da kot osebe niso pomembni in da jih nihče ne sliši. Večino tega bodo seveda otroci nesli s seboj v odraslost in takrat bo to nenadoma postalo pomembno. V ne tako redkih primerih (skupaj z drugimi relevantnimi razvojnimi dejavniki) tudi, denimo, kot strošek v (mentalno)zdravstveni blagajni. Vendar se ne bi smeli čuditi, da prej opisana obravnava otrok le-te vodi v izgubo pristnega kontakta s svojimi čustvi, v nezaupanje v lastne kognitivne zmožnosti, v izgubo (notranje) motivacije za učenje in v pasiven, lenobno-užitkarski odnos do sveta.

Čedalje več je raziskav, ki kažejo, kako pomembno za otrokov razvoj je uglaševanje odraslega na otrokovo doživljanje. To pomeni vzeti otroka (oz. njegovo doživljanje) resno. Tudi vse učinkovite metode za spodbujanje otrokovega razvoja kakor tudi učinkovita vzgoja (osebnosti) otrok v svojem bistvu temeljijo na tem, da vzamemo otroka resno. In nenazadnje bi lahko z vidika etike vzgoje to označili za temeljni kamen vsakršne komunikacije odraslega z otrokom.

Kakršni so otroci, takšni bodo nekoč odrasli, in kakršni smo odrasli, takšen je naš svet.

Miha Černetič

 

Vsakdo si želi nekaj postati, nihče pa noče rasti.

- Johann Wolfgang von Goethe