Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Refleksija ob izviru reke Unice: Široka pozornost umiri tok zavesti

Neke jesenske nedelje smo se z družino odpravili na izlet na Notranjsko, kar je med drugim vključevalo tudi obisk izvira reke Unice. Slednja izvira na robu Planinskega polja, kjer priteče iz Planinske jame. Ker je v dneh pred našim izletom močno deževalo, smo si obetali, da bomo videli velike količine vode in bo tako izlet še bolj zanimiv.

Ob izviru reke je bilo resnično precej vode. Kdor je že obiskal ta kraj, ve, da voda priteče iz podzemlja nekje iz smeri Postojnske jame. V veliki kaverni pred izhodom na prosto se voda nabira v podzemnem jezercu, nato pa se mora skozi ozek prehod prebiti na plano. Na tistem mestu je reka široka le nekaj metrov, kar povzroči, da vodni tok postane precej hitrejši. Vodne mase, ki so bile še tik pred tem v mirnem jezeru, se zaradi zožitve nenadoma spremenijo v skorajda neobvladljive, penaste brzice. Temu primeren je tamkaj tudi hrup deroče vode.

Ko sem z brega opazoval to vodno predstavo, se nisem mogel načuditi, kako lahko zgolj zožitev terena vodo pripravi do tega, da podivja, se spremeni v tok, ki z veliko silo odnese vse s seboj, in daje občutek, da je nič ne more ustaviti. Še več, kjer skalnate stene votline tvorijo najožji del, je v času našega obiska nastal pravi vodni zid, saj voda enostavno ni mogla dovolj hitro odtekati skozi tesen preliv.

Ponovno se je voda umirila šele nekoliko naprej, kjer se rečna struga zopet razširi. Tam reka, zanimivo, zopet teče spokojno ter v zavojih, brez naglice prečka Planinsko polje.

S poznavanjem osnovnih hidrodinamskih fizikalnih zakonitosti je možno seveda precej preprosto razložiti opisani pojav. Sam pa sem ob tistem veličastnem prizoru pomislil, da je pojav lahko tudi dobra prispodoba za duševno dogajanje, natančneje za posledice, ki lahko nastanejo v odsotnosti čuječnosti:

Ko nismo čuječni, imamo pogosto precej močno težnjo po kontroli oziroma omejevanju svojega kognitivnega in emocionalnega dogajanja. V takšnih situacijah številne svoje misli in čustva odrivamo, potlačujemo, jim odrekamo možnost obstoja v svoji zavesti. Tako zožujemo prostor, ki ga imajo te misli in čustva, da bi prosto tekle (in odtekle) skozi polje zavesti. Zaradi dotičnega omejevanja lahko naša neprijetna doživljanja postanejo intenzivnejša in še bolj neprijetna ter dobijo močan zagon, ki ga je težko obvladati.

Nasprotno pa se, ko vstopimo v čuječno stanje, pozornost razširi. Postane odprta in sprejemajoča tudi za tisto naše doživljanje, ki nam trenutno ni všeč. V našem zavedanju nastane prostor za vse misli in čustva, ki so v danem trenutku prisotne v toku zavesti. Posledice so podobne temu, kar se zgodi z reko, ko pride iz ožine v širšo strugo – hitrost vode se zmanjša, rečni tok se umiri ter izgubi svojo dramatičnost. Enako se zgodi s tokom zavesti, ko preidemo v čuječno stanje in na ta način razširimo pretesne omejitve, ki smo jih prej postavljali svojemu doživljanju, da ni moglo sproti odtekati skozi našo zavest. Kakor je v hidrologiji znano, da je pretirana regulacija rek pogosto dvorezni meč, tako se nam čestokrat maščuje tudi pretirana mentalna (samo)kontrola.

Če sem ta prispevek začel z reko Unico, naj ga z njo tudi končam. Opozoriti namreč želim še na eno zanimivo podobnost med čarobnim, skrivnostnim svetom Notranjske in človeško duševnostjo: Reka Unica priteče iz podzemne jame, natančneje iz obsežnega speleološkega sistema, kar je dejansko strahospoštovanje vzbujajoča metafora za našo podzavest. Ko sem stal na svetlem pred vhodom v Planinsko jamo in gledal proti izviru Unice, me je pogled na reko, ki je bruhala iz temnih, neznanih globin podzemlja, navdajal s tesnobo – prav takšen odziv pa je že Freud opazil pri ljudeh kot posledico vsebin, ki prihajajo (ali bi želele priti) v zavest iz naše podzavesti.

In če dobro premislimo, ali ni to še en dober razlog, da vsebine svojega doživljanja obravnavamo s čuječnim zavedanjem, namesto da bi se jim pustili prosto nositi, kamor koli se jim pač zljubi, ne vedoč, da nas sploh nosijo?

Miha Černetič

 
Sreča je na dosegu vsakogar, naj je bogat ali reven. A le malo ljudi je res srečnih. Mislim, da je tako zato, ker večina ne prepozna sreče, čeprav jo imajo tik pred nosom.
 
- Robert Baden-Powell


Praktični tečaj za zmanjševanje stresa s čuječnostjo

RAZSTRESI SE!

Program izvajamo v skupinski obliki ali v obliki individualnega coachinga (tudi po metodi učenja na daljavo).

Več informacij o programu

Anketa: Kako dobro poznate čuječnost?
 

ČUJEČNOST: nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku (M. Č.)