Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Pet pasti pri ukvarjanju s čuječnostjo

Čuječnost je v zadnjih letih postala izjemno popularna, lahko bi celo rekli prava modna muha. Ko sem pred več kot desetletjem pričel z izvajanjem delavnic in predavanj o čuječnosti, sem se moral precej potruditi, da sem udeležencem približal ta pojem, saj je dotlej zanj slišal le redko kdo. Dandanes pa lahko s čuječnostjo povezane produkte najdemo celo v veleblagovnicah tako rekoč poleg solate in toaletnega papirja.

Marsikdo želi danes prakticirati čuječnost. Veliko je tudi takih, ki jo želijo poučevati. Kakor pa se dogaja pri vseh modnih pojmih, ima tudi popularnost čuječnosti poleg dobrih strani še manj dobre oziroma slabe plati. Zato ni odveč opozoriti na nekatere pasti, v katere se lahko v sodobnem času ujamejo “potrošniki” čuječnosti.

1. Nezadostno poznavanje čuječnosti

Pri popularnih stvareh se dogaja, da ker zanje velikokrat slišimo, lahko dobimo občutek, da nam je zadeva bolj poznana, kot o njej v resnici vemo. Čuječnost zaradi svoje navidezne preprostosti predstavlja še posebno spolzko področje - človek lahko hitro dobi občutek, da ne samo ve, kaj je čuječnost, temveč da mu je pojem jasen v podrobnosti. Če želimo, da bo čuječnost vnesla nekaj dobrega v naše življenje in življenja drugih ljudi, s katerimi prihajamo v stik, ne bodimo prehitro zadovoljni s svojim poznavanjem čuječnosti.

Pred vključitvijo v čuječnostni program je priporočljivo preveriti, ali je ponudnik oz. izvajalec programa eksplicitno, jasno in dovolj natančno opredelil, kaj si predstavlja pod pojmom čuječnost. V primeru, da takšne opredelitve ne najdemo, morda ne moremo utemeljeno pričakovati pozitivnih učinkov od udeležbe, saj v programu morda ne bomo dobili tega, kar so preučevale znanstvene raziskave čuječnosti, ki so ugotovile ugodne učinke čuječnostne prakse. Ni vse čuječnost, kar ponuja trg pod tem pojmom.

2. Ostajanje pri teoriji

Brez izčiščenega konceptualnega oziroma teoretskega poznavanja čuječnosti seveda ne gre, toda velika napaka je, če ostanemo zgolj pri teoriji. Ker je prakticiranje čuječnosti vsej prej kot lahko opravilo, čeprav izgleda drugače, marsikdo nehote napravi omenjeno napako. Kakor zgolj govorjenje in razmišljanje o hrani še ne nasitita nikogar, tako ima tudi čuječnost le toliko učinka, kolikor nam uspe, da jo spravimo v prakso oziroma jo vključimo v svoje življenje.

Skušnjava, da bi o čuječnosti le govorili in razmišljali namesto jo udejanjali v praksi, je še toliko bolj pereča pri ljudeh, ki druge učijo čuječnosti. Ni mogoče biti dober učitelj čuječnosti, če sam nimaš krepko razvite, vsakodnevne čuječnostne prakse. Ker tudi sam pogosto učim druge čuječnosti, že iz tega naslova čutim močno obvezo, da moram živeti to, o čemer “pridigam” drugim.

3. Nereflektirano povezovanje čuječnosti z duhovnostjo

Znotraj psihološke stroke in sorodnih strok je čuječnost samostojen pojem, ki dovolj prepričljivo stoji na znanstvenih temeljih oziroma je utemeljen v obsežni količini doslej izvedenih raziskav. Obenem vemo, da je čuječnost prisotna tudi v različnih duhovnih tradicijah, kot sta denimo budizem in krščanstvo. Sama čuječnost, kot jo opredeljuje sodobna znanost, še ni duhovnost, čeprav je lahko posamezniku koristna na njegovi duhovni poti.

Kakršno koli morebitno povezovanje čuječnosti z duhovnostjo v sekularnih čuječnostnih programih bi moralo biti eksplicitno opredeljeno in tudi ustrezno utemeljeno, da zainteresirani vedo, kaj bodo v programu prejeli. Na žalost je med ponudniki in še bolj med uporabniki čuječnosti pogosto nekritično in nereflektirano povezovanje čuječnosti z različnimi oblikami duhovnosti. Tudi z ezoteriko in novodobnimi pristopi, ki so že sami po sebi manj raziskani, kaj šele njihove morebitne povezave s čuječnostjo. Previdnost ni odveč.

4. Premalo neformalne prakse

Ena od največjih pasti, v katere se lahko ujamemo pri ukvarjanju s čuječnostjo, je najbrž pomanjkanje neformalne vadbe čuječnosti, to je prakticiranja čuječnosti v vsakdanjih življenjskih situacijah. Izvajati dolgotrajne (formalne) čuječnostne vaje za zaprtimi vrati v svoji sobi, zunaj nje pa na vse to pozabiti in živeti povsem drugače, nečuječno, ni ravno pristop, ki bi bil zelo koristen. In tudi ne najbolj pristen. Nekdo, ki trdi, da se že dolgo ukvarja s čuječnostno meditacijo, med hojo po ulici pa ima navado strmeti v pametni telefon, namesto da bi bil v stiku s seboj in z okolico, najbrž ni povsem iskren. V ljudeh, ki svoje ukvarjanje s čuječnostjo vzamejo resno, se čuječnost čedalje bolj krepi in se s svojimi lepimi cvetovi in koristnimi sadovi postopoma razrašča na vsa področja njihovega življenja.

5. Čuječnost kot beg od svojega doživljanja namesto sprejemanja

Drži, da se z vadbo čuječnosti običajno zmanjšujejo posameznikova tesnoba, depresivnost in še veliko drugih neprijetnih psihičnih pojavov. Toda vse to so tako rekoč zgolj stranski učinki pravilno izvajane čuječnosti. Vadba čuječnosti z namenom borbe proti svojemu neprijetnemu doživljanju, proti svoji nesreči, je napačen pristop. Čuječni naj bi bili z namenom, da se bomo lažje in bolj celostno soočili s svojim doživljanjem, kakršno koli že je; da se ga bomo zavedali in ga tudi sprejeli. Pretirani pragmatizem pri ukvarjanju s čuječnostjo je načeloma kontraproduktiven, saj denimo do svoje tesnobe ne moremo biti zares čuječni, če nas hkrati obvladuje močna težnja, da bi se tesnobe znebili. Močneje kot si želimo, da ne bi mislili na bele medvede, bolj se nam ravno te podobe vsiljujejo v zavest. Nasprotno pa resnična čuječnost običajno povzroči, da se neprijetni vidiki našega doživljanja kar nekako raztopijo v nepresojajočem, sprejemajočem zavedanju.

Dr. Mihael Černetič

 

Kjer ni boja, ni vrline.

- Simeon, Novi teolog



Praktični tečaj za zmanjševanje stresa s čuječnostjo

RAZSTRESI SE!

Program izvajamo v skupinski obliki ali v obliki individualnega coachinga (tudi po metodi učenja na daljavo).

Več informacij o programu

Anketa: Kako dobro poznate čuječnost?
 

ČUJEČNOST: nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku (M. Č.)