Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Čuječnost in opuščanje lažnih jazov

Ljudje smo nagnjeni k temu, da si ustvarjamo tako imenovane lažne jaze. To so napačne podobe sebe, ki jih kažemo drugim in tudi sebi, da bi se čutili bolj sprejemljive in sprejete, bolj opažene in upoštevane. Delamo se, da smo lepši, bolj pametni in bolj izobraženi, premožnejši, uspešnejši, celo bolj pošteni in bolj ljubeči. Problem lažnih jazov pa je, da nas ti oddaljujejo od našega pravega bistva, od pristnih in zadovoljujočih odnosov z drugimi ljudmi in tako od doživljanja sreče v življenju.

Pot čuječnosti je pot odkrivanja, kdo smo v resnici. Če smo resnično čuječni, se čedalje bolj zavedamo vsebin v sebi in jih sprejemamo brez obsojanja. Postajamo vse bolj pristni v odnosu do sebe in do drugih. V tem procesu prepoznavamo svoje lažne jaze in jih opuščamo.

Ko prihajamo v stik s svojim resničnim jazom, lažni jazi razpadajo, kar je lahko boleče. Vzbuja lahko občutke ogroženosti, uboštva, streznitve. Ugotovimo, da nismo „nič posebnega“ oziroma da nismo nič bolj (in nič manj) posebni od vseh drugih ljudi. Pa vendar je ta občutek izjemno osvobajajoč in osrečujoč.

Opisana pot ni združljiva z ostajanjem v (če uporabim ulične izraze) pozerstvu, šminkerstvu in bleferstvu – vse naštete kategorije temeljijo na lažnem jazu, čuječno približevanje pristnemu jazu pa zahteva pogum, srčnost, iskrenost in ponižnost. Da, tudi ponižnost. Raziskave na področju pozitivne psihologije odkrivajo, da je ponižnost pravzaprav poznavanje in priznavanje, kdo smo v resnici, ter sprejemanje sebe v tem, kar smo. Že davno pred nastankom psihološke znanosti, pred osemsto leti, se je tega zavedal Frančišek Asiški, eden najbolj ponižnih med svetniki.

Vedel je, da če želimo priti do pristnega jaza, moramo opuščati neprave jaze. Prenehati moramo z oklepanjem napačnih in relativnih, začasnih identifikacij. Torej, v resnici nismo avto, ki ga vozimo; nismo obleka, ki jo nosimo; nismo hrana, ki jo jemo; nismo ličilo, ki ga nanesemo nase. Nismo toliko naš videz; tudi nismo toliko poklic, ki ga opravljamo, ali naša izobrazba; nismo toliko naša rasa, narod, družina.

Z odlaganjem mask, z opuščanjem nepristnih identifikacij postaja čedalje bolj viden in prepoznaven naš pravi, resnični jaz. To, kar smo dejansko in kar lahko še postanemo. In to je veliko, je precej več kot vsota vseh naših lažnih jazov.

Tu je na mestu prispodoba klesanja kipa: Kipar kosu marmorja ničesar ne doda, ves čas samo odvzema. Odstranjuje, kar ne sodi h kipu, kar je mrtva snov. V procesu klesanja osvobaja dinamično obliko, ki se skriva v kamnu. Dokler na koncu, ko kipar konča svoje delo, ne zaživi in zasije njegova umetnina v vsej svoji čudoviti, enkratni lepoti.

Podobno se dogaja na poti čuječnosti: Bolj kot se v iskrenosti in preprostosti zavedamo svojih lažnih, neživljenjskih delov sebe in jih opuščamo, ter bolj kot prihajamo v stik s svojo pristno, vitalno podobo, lepši in enkratnejši in bolj živi postajamo.

Dr. Mihael Černetič

 

Če družba ceni svoje otroke, mora ceniti tudi njihove starše.

- John Bowlby



Praktični tečaj za zmanjševanje stresa s čuječnostjo

RAZSTRESI SE!

Program izvajamo v skupinski obliki ali v obliki individualnega coachinga (tudi po metodi učenja na daljavo).

Več informacij o programu

Anketa: Kako dobro poznate čuječnost?
 

ČUJEČNOST: nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku (M. Č.)