Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Čuječna hoja kot krščansko duhovno doživetje

Vstanem še pred svitom in se spet odpravim na naše domače Pohorje, da bi še pred službo poskrbel za telesno zdravje ter si privoščil nekaj časa, ko sem lahko v miru sam s seboj.

Danes sem nekako potrt, malodušen. A vseeno stopam po običajni poti skozi gozd.

Med hojo v mislih ponavljam čuječnostno molitev, usklajeno z enakomernim ritmom svojih korakov. Jezusovo molitev. Hodim čuječno.

Prijetni vtisi poznopoletne jutranje narave okrog mene mi postopoma vlivajo veselje in mir. Živahni fiziološki procesi, ki jih je v mojem organizmu vzbudila intenzivna, aerobna telesna dejavnost, mi dvigujejo raven energije in razpoloženja. Omogočijo mi, da okrepim kontakt s svojim dihanjem in nasploh s telesom. Ter preko slednjega s sedanjostjo. Z okoljem, kjer se trenutno nahajam. Moj stik z vsem, kar me obdaja, se intenzivira.

Polagoma prične iz moje notranjosti spontano izhajati zahvaljevanje. Hvala, Jezus!

Moj duh čedalje bolj vzleta.

Spokojnost, vedrina, radost. Ljubezen in potrpežljivost. Ponižnost, skromnost, čistost.

Jasno, malodane otipljivo začutim, da je Bog z mano. V sedanjem trenutku je polno prisoten pri meni. Tukaj in zdaj; na tem hribu, v tem jutru. Če sem pozoren na hojo, ga lahko z vsakim korakom še bolj začutim. Zavedanje fizične stvarnosti me povezuje s sedanjostjo ter z Njim, ki je fizični svet ustvaril, mu je intimno blizu in ga s svojo ljubeznijo drži v bivanju. Z vsakim svojim dihom, ki ga opravim čuječno, se čvrsteje povežem z Njim, ki mi dihanje in življenje omogoča. Vsak nov korak, vsak naslednji dih me dvigujejo k Bogu.

Ne mine prav dolgo, ko že jarko doživljam duhovno stvarnost, ki sem se je še maloprej bistveno manj zavedal. Sedaj se mi zdi, da v meni in okrog mene vse polje, skorajda brni od ljubeče Božje prisotnosti. Od izdatne polnosti Njega, katerega doživim ne kot eteričnega, temveč povsem osebnega, oprijemljivega Boga, ki človeka „drži za desnico“ (prim. Iz 41,13).

Po manj kot uri čuječne hoje in molitve se vrnem domov kot prerojen. Stuširam se ter se umirjeno lotim nalog, ki so tedaj na vrsti. Hvaležen za izkušnjo, ki mi je bila davi podarjena.

Pomagala mi je globlje dojeti, kar v povezavi s čuječnostjo precej poudarja Odenova (2017), da je namreč Bog prisoten tukaj in sedaj, v konkretni realnosti tega trenutka in prostora, prav ob meni.

Sedaj bolj verjamem prepričanju slovitega vietnamskega budističnega meniha Thich Nhat Hanha (1999), da je Jezus med svojim štiridesetdnevnim postom v puščavi prakticiral čuječno hojo.

Celoviteje razumem, zakaj daje budizem tolikšen pomen čuječnemu zavedanju telesa, gibanja, dihanja. Omenjeni poudarki so v budističnem palijskem kanonu razvidni iz splošnih suter o razvijanju čuječnosti, imenovanih Satipatthana Sutta (Buddha, 2009) in Mahasatipatthana Sutta (Walshe, 1995), kakor tudi iz specifičnih suter o čuječnosti do telesa (Kayagatasati Sutta; Buddha, 2009) in čuječnem dihanju (Anapanasati Sutta; Buddha, 2009).

Za naglasitev vrednosti utelešenega, telo vključujočega izvajanja čuječnosti v krščanskem okviru naj citiram svetega Patrika. Z nacionalnim irskim svetnikom čutim kot Slovenec določeno povezavo, saj je znano, da je prebiral pisanja svetega Viktorina, škofa najstarejšega slovenskega mesta Ptuj iz 3. stoletja. Še dandanes zelo priljubljeni sveti Patrik je v svojo znano molitev Prsni oklep (Davies in O’Loughlin, 1999, str. 120) med drugim vključil sledeči odlomek:

„Kristus z mano, Kristus pred mano, Kristus za mano,
Kristus v meni, Kristus pod menoj, Kristus nad menoj,
Kristus na moji desni, Kristus na moji levi,
Kristus v mojem ležanju, Kristus v mojem sedenju, Kristus v mojem vstajanju“.

Kar bi lahko povzeli kot Bog tukaj in zdaj, v vsej moji konkretni, fizični stvarnosti. Kdor v zadnji stavek še vedno dvomi, kljub vsemu zgoraj napisanemu, se lahko spomni na krščanski zakrament evharistije, kjer se po prepričanju vernikov Bog človeku daje in ga prežema na način, ki je v polnosti telesen.

Ljudje smo narejeni tako, da v svetu živimo s telesom ter v nekem prostoru in času, kar je naša neizogibna danost. Nemogoče je, da žívi Bog v tej stvarnosti, ki je po krščanskem dojemanju njegovo delo in ki jo tako zelo ljubi, ne bi bil prisoten prav na način, kakršno je ustvaril. Zato ni presenetljivo, da so lahko čuječna hoja, čuječno dihanje, čuječno zavedanje telesa neprecenljivi gradniki tudi v krščanski duhovnosti.

Dr. Mihael Černetič

Literatura:

Buddha. (2009). The middle length discourses of the Buddha: A translation of the Majjhima Nikāya. Boston: Wisdom Publications.

Davies, O. in O’Loughlin, T. (ur.). (1999). Celtic spirituality. Mahwah, NJ: Paulist Press.

Nhất Hạnh, T. (1999). Going home: Jesus and Buddha as brothers. New York: Riverhead Books.

Oden, A. (2017). Right here, right now: The practice of Christian mindfulness. Nashville: Abingdon Press.

Walshe, M. (ur.). (1995). The long discourses of the Buddha: A translation of the Dīgha Nikāya. Boston: Wisdom Publications.

 

Bodi srečen v sedanjem trenutku, to je dovolj. Sleherni trenutek je vse, kar potrebujemo, nič več.

- Mati Tereza



Praktični tečaj za zmanjševanje stresa s čuječnostjo

RAZSTRESI SE!

Program izvajamo v skupinski obliki ali v obliki individualnega coachinga (tudi po metodi učenja na daljavo).

Več informacij o programu

Anketa: Kako dobro poznate čuječnost?
 

ČUJEČNOST: nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku (M. Č.)