Pot naprej

  • Increase font size
  • Default font size
  • Decrease font size

Otroci nas učijo opazovati svet in sebe

Preživljanje časa z otrokom, skupna igra v otroški sobi, branje pravljic, sprehod, obisk knjižnice, trgovine ali izlet, hranjenje, oblačenje, odhod v vrtec in še mnogo drugega - vse to so lahko zelo lepi trenutki. V idealnem življenju, ko se nam nikamor ne bi mudilo, ko nas ne bi pestila nobena skrb ali utrujenost, bi tako skupno preživljanje časa bilo priložnost, da se začutimo, postanemo bolj povezani in poglobimo odnos z otrokom.

Vendar pa smo starši nemalokrat utrujeni, obremenjeni s svojimi težavami in obveznostmi, ki jih pogosto spremljata stres in pomanjkanje časa. Hitimo, da bi poskrbeli za vse potrebno, pri tem pa pogosto delujemo avtomatsko, ne da bi se ustavili in se zavedeli občutkov v nas in v otroku. Okolje in dogajanje okrog nas doživljamo površno in mimobežno. Ko hitimo po otroka v vrtec ali v trgovino, premlevamo pretekle dogodke ali snujemo načrte, v mislih smo že pri večeru ali celo naslednjem dnevu ...

Otroci pa svet vidijo drugače. Od nas zahtevajo rahločutnost, razpoloženost, umirjenost, opozarjajo nas na tukaj in zdaj: zanimiva je mravljica na travi, rožica ob poti, to, kako avto pelje čez hitrostno oviro, in kako tisti tovornjak čez cesto nalaga smeti. Ob vsem tem postojijo, se čudijo, srkajo izkušnjo, sprašujejo. Ne mudi se jim, ko se oblačijo, ko jejo, se umivajo. Če jih opazujemo, dobimo vtis, da so pri vsaki stvari, ki jo počnejo, vsi tam, zatopljeni, točno v tem trenutku, ne prejšnjem ne naslednjem. Znajo živeti sedanji trenutek in si pustijo začutiti, kaj jih pritegne.

Če jim starši poskušamo pritegniti, se vživeti vanje in na okolico pogledati, kot jo vidijo oni, če se spustimo na kolena, da jim vidimo v oči, se nam odpre povsem nov pogled, nova izkušnja sveta. In sebe.

Ste se že spustili na vse štiri, da bi od blizu opazovali pikapolonico, ki leze po cvetu? Ste poskusili zapreti oči in obraz nastaviti soncu, da vas toplo poboža? Ali vetru, da vas pošteno skuštra? Ste napeli ušesa, da bi zaslišali žvrgolenje prvih spomladanskih ptic ali šelestenje suhega jesenskega listja, ko ste ga dodobra prebrcali? Morda nežno šumljanje jutranjih morskih valov? Ste že goloboko vdihnili, da vam je zrak prepihal dihala in segel vse do dna pljuč in ste imeli občutek, da ste se dodobra prezračili? Da ste spet bolj živi?

Ste morda že zaprli oči, da bi zaznali vrvež v vaši notranjosti ali vrenje in nevarno prekipevanje? Zajeli zrak in z globokim izdihom z njim potisnili ven vso napetost? Ste se kdaj ustavili, si rekli, da je ta trenutek pomemben in da ga je vredno začutiti ter ga ujeli, preden bi v jezi pobezljal in ranil. Ste si morda ob prijetnem dogodku vzeli trenutek in se živo zavedeli sreče, ki poplesuje v vas? Ali morda v toplem objemu ljubljene osebe “zamrznili trenutek”, kot nekakšno nevidno fotografijo, ki jo boste odslej nosili v spominu?

K temu nas vabijo otroci. Da bi vse opazili in začutili. Brez presojanja, vnaprejšnjega vrednotenja in izključevanja. In če se vživimo v njihovo logiko, dobi življenje novo kakovost.

Zavemo se sveta okrog sebe z vsemi čutili - ga slišimo, vidimo, okušamo, tipamo. Koliko vonjev, barv, šumov, zvokov je okoli nas! Postanemo bolj dojemljivi za doganje v nas. Izostrimo si čut za občutke v telesu. Morda začutimo napetost, bolečino, ugodje, utrujenost in lažje odgovorimo na to, kar nam telo sporoča. V “sodelovanju” s telesom pa se čutimo veliko bolj zadovoljni. Prav tako lažje zaznamo čutenja in čustva v nas, se jih zavemo in sprejmemo. Veselje, sreča, negotovost, tesnoba, napetost, strah, vznemirjenje, jeza, sram, ljubosumje ... Ko se jih zavemo in jim pustimo, da so, jim vzamemo moč, da bi nas obvladovali, nam vzeli krmilo iz rok ter nas vodili v neželeno delovanje. Odrečemo se delovanju, ki ga vodijo slabi vzorci.

Vse to je čuječnost in prav otroci nas s svojo naravo naredijo čuječne. Učijo nas opaziti in začutiti ta trenutek in vedno znova nam pomagajo, da se vračamo k sebi. Tukaj in zdaj.

Marinka Černetič

 

Edino potovanje je potovanje v nas samih.

- Rainer Maria Rilke



Praktični tečaj za zmanjševanje stresa s čuječnostjo

RAZSTRESI SE!

Program izvajamo v skupinski obliki ali v obliki individualnega coachinga (tudi po metodi učenja na daljavo).

Več informacij o programu

Anketa: Kako dobro poznate čuječnost?
 

ČUJEČNOST: nepresojajoče, sprejemajoče zavedanje svojega doživljanja v sedanjem trenutku (M. Č.)