Ali čuječnost pomeni, da moram vse sprejeti?

Čuječnost poudarja sprejemajoč odnos do sebe in drugih. Ali to pomeni, da moramo kar vse sprejeti? In če ne, kaj naj sprejmemo, kaj pa spremenimo? Ali je sploh možno eno brez drugega – sprememba brez sprejemanja in obratno? Kako je pravzaprav z dialektiko med sprejemanjem in spremembo?

Brez sprejemanja ne gre

O tej dialektiki sta že pisala ustanovitelja dveh temeljnih čuječnostnih terapevtskih pristopov (terapije sprejemanja in predanosti ter dialektične vedenjske terapije), Hayes (2001) ter Linehanova (Dimeff in Linehan, 2001).V tem kontekstu je pomemben tudi zanimiv pojav, ki ga opisuje (že nekoliko starejša) paradoksna teorija spremembe (Beisser, 1972), po kateri do spremembe pojava pride, prav ko ga človek sprejme. Sprejemanje ima temeljno vlogo pri ustvarjanju pogojev za spremembo. Denimo Hayes (2001) piše, da mora posameznik, ki je zasvojen z drogo, najprej priznati svojo zasvojenost, če naj bo intervencija zdravljenja uspešna. Podobno mora bolnik z rakom najprej priznati, da ima raka, preden se lahko zdravljenje sploh prične.

Nekritično sprejemanje onemogoča razvoj

Trajalo je nek čas, da sta psihologija in psihoterapija bolj prepoznali pomen sprejemanja kot ene od ključnih komponent čuječnosti. A obstaja nevarnost, da nihalo razumevanja čuječnosti zaniha v drugo smer, v nekritično sprejemanje vsega. Kar bi bilo prav tako nečuječno, kakor je nečuječna odsotnost sprejemanja. Zdi se celo (glej Gascard, 2013), da kot družba morda drsimo v nekakšno nekritično sprejemanje, popuščanje, odsotnost razločevanja in s tem prej ali slej tudi v primanjkljaj zavedanja.

Čuječnost ne pomeni le (zavedanja in) sprejemanja obstoječega stanja posameznika, temveč tudi zavedanje (in sprejemanje) njegovih potencialov za rast, njegovih vrednot ter idealov, katerim se želi približati. Principa rasti in naše notranje potrebe po razvoju ne moremo ignorirati, s tem bi namreč zanikali svoje lastno bistvo kakor tudi paradigmo evolucije (glej npr. Dawkins, 2018; Delio, 2008).

Sprejemanje obstoječega stanja ob hkratnem upoštevanju potenciala za rast

Dejansko je pomembno oboje: na eni strani sprejemanje obstoječega stanja (pri samem sebi in pri drugih) ter na drugi strani motivacija za rast, razvoj, napredek (prav tako pri sebi in drugih). Jacques Philippe (2012) piše, da smemo zelo sproščeno sprejemati svoje napake, ob sočasni neizmerni želji (ne prisili!) po rasti in razvoju, po osebnem napredku. Ključno se mi zdi, da spremembe ne pri sebi ne pri drugih ne poskušamo izsiliti (lahko pa jo spodbujamo), in da po drugi strani ves čas ohranjamo zavest o možnostih nadaljnjega razvoja.

Kako sam razumem te stvari, bo verjetno najbolj jasno, če jih prikažem s pomočjo preglednic. Poimenovanja posameznih pojavov sem določil opisno-ekspresivno, s čimer sem hotel predvsem prikazati pojave živo in plastično.

V svojem modelu sem predpostavil obstoj dveh dimenzij, to sta dimenzija sprejemanja (kjer gre za sprejemanje obstoječega stanja) in dimenzija spremembe (ki opredeljuje predanost razvoju in rasti). Obe navedeni dimenziji naj bi bili izraženi v zadostni meri, ne le ena ali druga (ali pa nobena). S križanjem obeh dimenzij dobimo štiri različne kombinacije, značilne pozicije glede na izraženost posamezne razsežnosti. V nadaljevanju predstavljam, kako se te kombinacije oziroma položaji izražajo v različnih kontekstih. Najprej v dveh splošnih kontekstih (v odnosu do sebe in v odnosu do drugih), nato pa še na dveh specifičnih področjih (pri vzgoji in v psihoterapiji).

Odnos do sebe

Štiri kombinacije sprejemanja in spremembe v odnosu do sebe prikazuje preglednica 1.

Preglednica 1.

Odnos do sebe

Predanost razvoju in rasti (dimenzija spremembe)

veliko

malo

Sprejemanje obstoječega stanja (dimenzija sprejemanja)

veliko

pozicija življenja

„Dovolim si živeti in se razvijati.“

pozicija uspavanosti

„Itak sem v redu, ni mi treba rasti.“

malo

perfekcionistična pozicija

„Samo če se zelo potrudim, bom nekoč v redu.“

depresivna pozicija

„Nisem v redu in nimam česa storiti s sabo.“

V tako imenovani poziciji življenja sem v glavnem sprijaznjen s tem, kar sem (in kar nisem), ter sem obenem odprt za spreminjanje in rast. Če se ne sprejemam, pa zanikujem svojo lastno vrednost, ki jo inherentno imam kot človeško bitje – kar je značilno za depresivno pozicijo. Poleg tega z nesprejemanjem sebe vzdržujem ali celo krepim svoje psihološke obrambe in miselna popačenja, ki me poskušajo ščititi pred doživljanjem sramu spričo delov mene, ki so itak tu, vendar niso sprejeti (značilno za perfekcionistično pozicijo). A če, po drugi strani, ne težim k spremembi, k rasti, sem uspavan, ne napredujem (kar je tipično za pozicijo uspavanosti).

Odnos do drugih ljudi

Preglednica 2 se nanaša na dialektiko sprejemanja in spremembe v odnosu do drugih ljudi.

Preglednica 2.

Odnos do drugih

Predanost razvoju in rasti (dimenzija spremembe)

veliko

malo

Sprejemanje obstoječega stanja (dimenzija sprejemanja)

veliko

pozicija življenja

„Ti si v redu in možnost imaš postajati še boljši.“

pozicija potuhe

„Super si in ne razmišljaj o spremembi.“

malo

pozicija zahtevnosti

„Nisi v redu, dokler se ne spremeniš.“

nihilistična pozicija

„Nisi v redu in tudi nikoli ne boš.“

V odnosu do drugih ljudi je pozicija življenja priznavanje, da so oni v redu in da se pred njimi nahaja še obzorje rasti. V kolikor pa drugega ne sprejemam (kar se odraža bodisi kot pozicija zahtevnosti bodisi kot nihilistična pozicija), s tem zanikujem njegove dobre lastnosti, ki jih ima brez dvoma obilo. In neke vrste ignoranca takisto nastopi v poziciji potuhe, kjer iz nekega razloga ne vključujem njegovih možnosti za rast in spremembo, ki jih ima načeloma sleherni človek prav tako precej.

Vzgoja

Aplikacija modela sprejemanja in spremembe na področje vzgoje je prikazana v preglednici 3.

Preglednica 3.

Vzgoja

Predanost razvoju in rasti (dimenzija spremembe)

veliko

malo

Sprejemanje obstoječega stanja (dimenzija sprejemanja)

veliko

pozicija življenja

„Rad te imam, kakršen si, in pomagal ti bom rasti.“

razvajajoča pozicija

„Dovolj je, da si, ni se ti treba truditi.“

malo

pozicija strogosti

„Izpolni moja pričakovanja in si zasluži mojo ljubezen.“

zanemarjajoča pozicija

„Ne trudi se, nič ne bo iz tebe.“

Zanimivo, da je vsebina zgornje tabele zelo skladna s klasifikacijo štirih vzgojnih stilov Baumrindove (npr. Baumrind, 1967), torej s teorijo, ki je na vzgojnem področju postala že klasika. Uči, da sta za uspešno vzgojo ključni dve temeljni sestavini: Prva obsega toplino, podporo, naklonjenost, razumevanje, uglašenost in odzivnost na potrebe otroka oziroma vzgajanca. Druga pa vključuje ustrezno zahtevnost do otroka, izražanje pričakovanj do njega, postavljanje meja, ohranjanje potrebne strukture.

Psihoterapija

Nazadnje še aplikacija modela na psihoterapevtovo naravnanost do klienta, prikazana je v preglednici 4.

Poudariti je treba, da gre tukaj za generalno terapevtovo naravnanost, ki je zmožna prilagodljivosti glede na terapevtske spremenljivke, kot so značilnosti klienta, njegova problematika, trenutna faza terapevtskega procesa, indicirana terapevtska intervencija. Tako je v določeni posamezni terapevtski situaciji povsem primerno ali celo potrebno, da dá terapevt večji poudarek na eno ali drugo dimenzijo, to je na sprejemanje ali na spremembo.

Preglednica 4.

Psihoterapevtova naravnanost do klienta

Predanost razvoju in rasti (dimenzija spremembe)

veliko

malo

Sprejemanje obstoječega stanja (dimenzija sprejemanja)

veliko

prava terapija

sočutje in izziv

hoja na mestu

božanje brez perspektive

malo

terapija v oblakih

nemogoče zahteve

antiterapija

retravmatizacija

Če terapevt svojega klienta ne sprejema, ni zadoščeno niti osnovnim pogojem za uspešno psihoterapijo (glej Rogers, 1957). Terapevtski proces tako poteka bodisi kot idealizirana terapija v oblakih, kjer terapevt klientu (bolj ali manj eksplicitno) predoča pričakovanja, ki jih klient (še) ne more doseči, ali pa celo kot antiterapija, kjer poleg terapevtovega sprejemanja klienta umanjka še perspektiva rasti, kar na klienta učinkuje kot retravmatizacija. V kolikor terapevt klienta sprejema, vendar ne prepoznava njegovih možnosti za rast in spremembo (tako imenovana hoja na mestu), ga utegne nehote prikrajšati za razvoj, kar je kajpak v nasprotju s temeljnim namenom psihoterapije. Prava terapija je tako šele kombinacija validacije klienta v njegovi trenutni točki razvoja in hkratnega upoštevanja vektorja njegovega potencialnega razvoja, kar pomeni, da sta v terapevtskem polju združena sočutje in izziv.

Dr. Mihael Černetič

Literatura:

Baumrind, D. (1967). Child care practices anteceding three patterns of preschool behavior. Genetic Psychology Monographs, 75(1), 43–88.

Beisser, A. R. (1972). The paradoxical theory of change. V J. Fagan in I. L. Shepherd (ur.), Gestalt therapy now. Penguin.

Dawkins, R. (2018). Znanost v duši—Izbrana dela strastnega racionalista. Učila International.

Delio, I. (2008). Christ in evolution. Orbis Books.

Dimeff, L., in Linehan, M. M. (2001). Dialectical behavior therapy in a nutshell. The California Psychologist, 34, 10–13.

Gascard, J. R. (2013). Renesansa eksorcizma. Kairos, 7(1–2), 129–142.

Hayes, S. C. (2001). Psychology of acceptance and change. V N. J. Smelser in P. B. Baltes (ur.), International encyclopedia of social & behavioral sciences (str. 27–30). Elsevier Science.

Philippe, J. (2012). Notranja svoboda—Moč vere, upanja in ljubezni. Emanuel.

Rogers, C. R. (1957). The necessary and sufficient conditions of therapeutic personality change. Journal of Consulting Psychology, 21(2), 95–103. https://doi.org/10.1037/h0045357

 

Pin It