Vsi ljudje si v življenju želimo uživati ter doživeti čim več prijetnega. Kar nam prija in ugaja, nam ni nikoli odveč; ponavadi se pritožujemo, da imamo tega premalo. Dejansko smo marsikdaj omejeni v količini prijetnih početij, saj se vsak dopust enkrat konča, vsakega priboljška naposled zmanjka, in tudi vsaka druga dejavnost, v kateri uživamo, se slej ko prej izteče. To so omejitve, ki nam jih postavlja naša realnost.
Nečuječnost je ovira za uživanje življenja
Za uživanje v polnosti življenja je potemtakem ključno, da prijetne trenutke zares čimbolj polno doživimo. Žal nam običajna življenjska praksa kaže drugačno sliko, kot bi si jo želeli: Pogosto počnemo nekaj prijetnega, vendar se tega komaj zavedamo, kaj šele, da bi v svojem početju v polnosti uživali. Kolikokrat jemo hrano, ki nam je sicer v slast, in zraven listamo časopis? Morda se nam zdi, da si bomo tako privoščili dvojni užitek, toda v resnici gre bolj za dva polovična užitka – ker nismo v polnosti prisotni ne pri jedi ne pri branju časopisa. Še posebno je škoda, če smo obrok pripravili z veliko truda in skrbnosti, potem pa ga zaužijemo povsem mimogrede, ne da bi ga sploh kaj prida okusili.
Podobno se nam dogaja v številnih drugih situacijah. Na primer ko se med sprehodom v naravi bolj kot s ptičjim petjem in poživljajočim zelenjem okoli sebe ukvarjamo z dopoldansko težavo iz službe ali s slabo voljo zaradi banalnega prepira s partnerjem ali svojimi otroki. Ali ko na kavici s svojim dragim/drago (ko smo končno našli čas za te nadvse prijetne pol urice v dnevu) ves razpoložljivi čas porabimo za pogovor o, denimo, kaj vse v stanovanju bo še potrebno pospraviti, očistiti in posesati – namesto da bi v resnici začutili nam drago osebo in se prepustili pristnemu stiku z njo, kar bi nas bržkone precej bolj osrečilo in izpolnilo kot pogovor o gospodinjskih opravkih.
Vklopímo čuječnost – in uživajmo!
Zakaj bi se sploh spuščali v dejavnosti, ki so nam prijetne, če si ne vzamemo časa in pozornosti, da bi v njih tudi dejansko uživali in »imeli kaj od njih«, kot pravimo? Čemu tratiti čas, energijo in denar zanje? Ali pa drugačno vprašanje: Zakaj ne bi priložnosti za doživljanje zadovoljstva zares čim bolj izkoristili v ta namen, in si tako polepšali dan ter »napolnili baterije« za nadaljnje vsakodnevne izzive, naloge in opravke?
Da to naredimo, ni potrebno nič drugega (a že to je pogosto težko) kot vklopiti čuječno zavedanje sedanjega trenutka. Svojo pozornost usmerimo na kar koli v danem trenutku počnemo in – uživajmo! Ko jemo, bodimo torej pozorni na hrano, ki jo nosimo v usta. Kakšen okus ima? Smo zmožni ločiti tudi majhne odtenke med različnimi okusi? Kakšna so občutja, ko sprejemamo vase hrano, ki nas nasiti, zadovolji in razvedri? Slovenski jezik pozna lepo in pomenljivo besedo za hranjenje – pravimo, da hrano uživamo. Naj bo torej jed zares v užitek in ne nekaj, kar počnemo mimogrede, po možnosti čim bolj na hitro, v naglici.
Na podoben način moremo vnašati čuječnost še v najrazličnejša druga prijetna opravila in si tako precej popestriti in polepšati svoje dneve, ki se nam sicer morda čestokrat zdijo pusti in prazni. Zaloga zadovoljstva, ki si jo utegnemo ob tem nabrati, bo dobra protiutež stresom in obremenitvam vsakdanjika.
Navajam le nekaj primerov prijetnih početij, ki si jih lahko polepšamo z vnosom čuječnega zavedanja vanje: poslušanje glasbe, druženje s prijatelji ali družinskimi člani, rekreacija in sprehodi, spolnost, branje dobre knjige, ukvarjanje s konjički (npr. z zanimivimi ustvarjalnimi dejavnostmi), pitje kave ali čaja (ali celo »povsem navadne«, pa vendar tako koristne in dobrodejne vode), osebna nega in skrb zase, nakupovanje, …
Prijetnih trenutkov je več, kot si mislimo
Če se zavestno trudimo iskati priložnosti za občutenje zadovoljstva, bomo sčasoma ugotovili, da je tovrstnih priložnosti več, kot smo predhodno mislili, le izkoristiti jih je treba in jim dovoliti, da nam polepšajo dan. Tudi v svojem delu, naj bo kakršno koli že, lahko najdemo precej zadovoljstva, če ga opravljamo s čuječnostjo.
Zgodi pa se še nekaj drugega. Ko na mojih čuječnostnih delavnicah izvedemo vajo, pri kateri na čuječni način pojemo rozino, udeleženci nemalokrat presenečeno spoznajo, kako malo je potrebno za doživljanje intenzivnih občutij zadovoljstva. V opisanem primeru zadostuje že ena sama majhna, posušena, zgubana rozina, ki pa nam vendarle napolni usta s toliko okusa, ko ugriznemo vanjo, če smo ga le pripravljeni zaznati!
Dr. Mihael Černetič
