Ali vas je že kdaj razjezilo, da ste morali čakati? Verjetno že velikokrat. Pa ste se čakanja že kdaj tudi razveselili? Najbrž ne prav pogosto. A bi se lahko. Zakaj ne bi namreč čakanja, tega bolj ali manj mrtvega časa, izkoristili za čuječnost, za več življenja v svojem življenju?
Čakanje je nekaj, kar človeka često doleti. Čakamo na postaji na avtobus ali vlak. Kot pešci ali šoferji čakamo pred semaforjem na zeleno luč. V trgovini pred blagajno, da pridemo na vrsto. V lokalu, da nam prinesejo hrano ali pijačo. Čakamo na nekoga, s katerim smo zmenjeni. V zdravniški čakalnici čakamo na obravnavo. Čakamo marsikdaj, marsikje. In običajno je naša reakcija na čakanje nestrpnost, neučakanost, godrnjanje in hudovanje. Dolgčas nam je ali se nam zdi, da tratimo čas. Skratka, čakanje nam skvari razpoloženje, nam vsaj nekoliko zmanjša kvaliteto življenja v tistem dnevu. Vsekakor je čakanje največkrat čas, ki ga slabo preživimo; od njega imamo malo ali nič, kvečjemu neugodje. Morda se zamotimo s telefonom, napol odsotno preletavajoč spletne objave, osebna sporočila, pošto, razpeti med vzporednimi tokovi informacij.
In zakaj ne bi tega časa izkoristili za čuječnost? Sploh ni nujno, da bi čakanje moralo biti mrtvi, izgubljeni čas. Lahko postane čas, ki nam daje več življenja. Ni treba, da je tratenje časa, saj je čuječno preživeto čakanje izvrstna priložnost, da si utrgamo nekaj dragocenih trenutkov ali minut zase, za stik s seboj ali z nekom, ki je ob nas. Da si prisluhnemo, na sprejemajoč, nepresojajoč način. Tako preživet čas je lahko zelo pomemben. Morebiti je edina priložnost v celem dnevu, ko se bomo zares začutili, se srečali s seboj. Čuječno ujeli, kako se pravzaprav počutimo, kaj se dogaja z nami in okrog nas, kakšno razpoloženje nam kroji sedanjost, katere misli nas obletavajo, kaj nas obremenjuje, teži, nas dela napete ali nam jemlje vedrino.
Kadar smo primorani, da se ustavimo in čakamo, nam je dana odlična šansa za refleksijo. Na to, kar pravkar počnemo, lahko pogledamo z nekoliko čuječnostne distance, kar utegne biti za nas kritičnega pomena. Denimo če smo se pravkar sprli s partnerjem in čakamo, da se vrne z male potrebe, preden bi nadaljevala pogovor, nam tistih nekaj minut omogoča, da se zberemo, pomirimo in kratko ovrednotimo, kaj se med nama trenutno dogaja. Zatem pogovor steče bistveno drugače; bolj tvorno, prijetno in koristno. Spremenita se vzdušje in dogajanje v najinem odnosu. Samo zato, ker smo se odločili, da bomo čakanje med partnerjevim obiskom stranišča preživeli aktivno, čuječno!
Poglejmo si še nekoliko podrobneje že omenjeno čakanje pred semaforjem. Ali takrat izkoristimo priložnost, da pogledamo okoli sebe, opazimo kaj lepega, se zazremo v nebo? Modrina neba nas bi po vsej verjetnosti sprostila in razvedrila. Pogled na oblake nas nemara spomni, da je tudi naše doživljanje podobno oblakom – kakršno koli že je, se pojavi, nekaj časa ostane, nato prej ali slej odide. Vsaka misel, čustvo, razpoloženje, vse to je minljivo in preide, nič od tega ne traja večno. Mnogo stvari, zaradi katerih se vsak dan grizemo, je pravzaprav prehodnih. In zakaj ne bi med čakanjem na zeleno luč nekoliko preverili, kako smo prav tedaj? Kako naš dan trenutno odmeva v občutkih našega telesa? Vzemimo si par trenutkov, da res pridemo v stik s svojim telesom, ki je ogledalo našega celostnega počutja. Če smo na vozniškem sedežu v avtomobilu, ali krčevito držimo volan in z nestrpnostjo pričakujemo, da se prižge zelena luč? Čemu ne bi raje odložili rok na naslonjala ali na stegna, nato pa si privoščili par čuječnih vdihov in izdihov?
Še eno vprašanje: Kaj naredimo, kadar imamo pet minut prostega časa? … Ni treba, da ta čas odteče brez pomena, neuporabljen. Tudi nam ni treba vselej vzeti v roke telefona; tistih par minut bo morda še bolje naloženih, če jih bomo izkoristili za stik s seboj. Čuječen kontakt s svojo sedanjostjo je zmeraj dobro izhodišče za naprej.
Kaj pa storimo, kadar se nam kaj vleče in bi radi, da čim prej mine? Recimo vožnja z avtom iz službe ali kaka dejavnost, ki nam je zoprna. Takrat hočemo nekaj drugega kot to, kar je trenutno na sporedu. Čuječnostna rešitev v dani situaciji je, da se potrudimo za večjo prisotnost v sedanjem trenutku – torej v tem, kar se trenutno dogaja. Posledično bomo verjetno ugotovili, da nam je sedanja dejavnost manj dolgočasna, manj duhamorna ali mučna. Morda bomo začeli v njej celo uživati …
Sporočilo pričujočega članka, ki si ga velja zapomniti, je vsekakor naslednje: S čuječnostjo neprijetnost čakanja spremenimo v priložnost! In mimogrede, tudi ta prispevek je v glavnem nastal prav med čakanjem …
Dr. Mihael Černetič
Fotografija: Piqsels.com
