Kot je znano, vsebuje čuječnost dve glavni sestavini: zavedanje doživljanja ter sprejemanje le-tega. O slednjem se po mojem mnenju zaenkrat še premalo govori. Kajti gre za težje izvedljivi del čuječnosti, obenem pa sprejemanje svojega doživljanja in doživljanja drugih povzroča vznemirljive, korenite in daljnosežne pozitivne učinke na poti osebnega razvoja.
V pričujočem članku predstavljam, z dodanimi svojimi komentarji predvsem iz psihoterapevtskega vidika, nekaj takšnih učinkov sprejemanja, in sicer s pomočjo odlomkov iz knjige Tima Steada (2016), licenciranega učitelja čuječnosti v Oxfordskem centru za čuječnost (Oxford Mindfulness Centre) in bivšega anglikanskega pastorja.
Izbrane misli so v glavnem s psihološkega področja, nekatere pa tudi z območja na meji med duševnim in duhovnim. Za razliko od večine drugih duhovnih piscev o čuječnosti, ki se nagibajo k vzhodnim religijam, avtor knjige k duhovni resničnosti pristopa preko krščanske usmeritve. Ne samo, da je za sodobno psihologijo krščanstvo bogat vir za črpanje koristnih idej, temveč je krščanski miselni okvir tudi precej bolj združljiv z idejo sprejemanja doživljanja (in s čuječnostjo nasploh), kot utegne slutiti površni poznavalec krščanstva, ki vero v Jezusa dojema na moralističen način.
Integracija delov osebnosti – postajati celota
V čuječnosti je začetna točka vedno to, kjerkoli in kdorkoli smo. Avtor v knjigi razkrije, da je bil pri njegovem lastnem počasnem pomikanju k čuječnosti najpomembnejši vidik premik k sprejemanju tega, kar on je, namesto predhodnega stalnega toženja nad tem, kaj on ni.
Čuječnost nas pravzaprav uči predvsem, kako ne popravljati stvari in kako ni naša naloga poskušati rešiti samega sebe. Po budističnem pojmovanju naj bi posameznik sebe (od)rešil sam; po dolgotrajnem prizadevanju naj bi mu naposled uspelo izstopiti iz ciklusa samsare (kroga ponovnih rojstev). Nasprotno je za krščanstvo Jezus tisti, ki (od)rešuje, ob posameznikovem lastnem sodelovanju.
V čuječnosti bistvo ni, kaj opazimo, ampak da opazimo. Stead piše, kar ve tudi vsak psihoterapevt, kako pretirani občutki krivde ali sramu posameznika vlečejo v navzdol usmerjeno spiralo izogibanja in zanikanja. Pri nepresojajočem pristopu čuječnosti pa je avtor knjige izkusil, da karkoli je v svojem življenju doživljal, ni bilo več presojevano kot bodisi dobro ali slabo. Ne, bilo je nekaj, kar naj bi polno občutil takšno, kot je, da bi to lahko nato položil prosto pred Boga.
V knjigi Stead pogosto omenja, da nas Bog gleda z nežno, ljubečo pozornostjo. Če se počutimo obsojanega, bomo kakor Adam in Eva v znani svetopisemski zgodbi pričeli skrivati dele sebe pred Bogom. Če pa se počutimo ljubljene popolnoma brez obsojanja, si bomo postopoma upali dovoliti, da sleherni vidik nas samih pride v luč Božjega pogleda in tako v odnos z ostalimi našimi deli. In to je, pravi Stead, način, kako nastopi zdravljenje.
Pri svojem psihoterapevtskem delu vedno znova opažam (kar so pred mano opazili že mnogi), kako pomemben (in nujen) dejavnik spremembe, rasti in osebnostne integracije je za kliente terapevtski odnos, v katerem jih psihoterapevt brezpogojno in v celoti sprejema takšne, kot so. Hkrati sem na podlagi lastne notranje izkušnje fasciniran nad podobno dinamiko, ki se v odnosu posameznika z Bogom dogaja na še precej večji in močnejši ravni.
Razvijanje svobode od škodljivih navezanosti ter svobode za stvari, ki so v življenju resnično pomembne
Ena od temeljnih značilnosti človeškega doživljanja je, da je prehodno. Naše doživljanje nič bolj ne opredeljuje, kdo smo, kot je rečni breg opredeljen z vodo, ki teče po njem. Rečni breg je resda oblikovala voda, vendar breg ni voda. Zavedanje tega nam pomaga, da smo v čuječnosti lahko čim bolj polno prisotni za vsa občutja, najsi bodo prijetna ali ne.
Vadba prisotnosti služi kot zelo dobra praksa tudi za duhovno raven, če želimo biti prisotni za Boga. Biti z Bogom ni vedno zgolj prijetno, je pa vselej dobro, resnično in lepo. Ko postopoma napredujemo v zavedanju samega sebe, pridemo med drugim do spoznanja, kako se oklepamo raznih stvari, in sicer zaradi svojega strahu in pohlepa (podobno psihološka znanost govori o temeljni delitvi motivacije na dve vrsti: na averzivno in apetitivno motivacijo). Stead navaja zanimivo tezo, da je primarna dinamika krščanske duhovnosti dinamika opuščanja (angl. letting go), zlasti opuščanja vsega, česar se oklepamo iz strahu ali pohlepa. Po njegovem mnenju ne moremo zaupati Bogu, dokler se še vedno nečesa oklepamo zaradi strahu oziroma pohlepa. Zato svetuje prakticiranje opuščanja, kjer posledično opazimo, da naša zmožnost zaupanja Bogu postopoma raste.
Trdi še, da se svojih strahov ali svojega pohlepa dejansko ne bomo nikoli znebili, zato je brezupno poskušati. Lahko pa spremenimo svoj odnos do njiju: Kadar prideta na površje, jima skušamo pustiti biti tukaj in se ne preveč obremenjevati z njima, dokler nimata vse manj in manj vpliva na naše življenje. Pomaga zavest, da samo po sebi ni nič slabega, če imamo preprosto v glavi neko misel ali podobo; to je samo ilustracija tega, kako delujeta človeški um in telo.
Že v antiki (od stoikov dalje) so poznali pojem apatheia, ki ga lahko iz grščine prevedemo kot brezstrastje. Gre za stanje, ko se zavedamo svojih želja in jih pravzaprav doživljamo celo bolj polno, ampak se ne čutimo prisiljene, da bi jih morali izpolniti. V tem je velika svoboda. Avtor že omenjene knjige meni, da je bil Jezus kot človek popolnoma svoboden – obvladovala ga nista niti povsem naravna strah in odpor pred samo smrtjo. Stead piše, da s krepitvijo notranje svobode kot posledice čuječnosti naše želje pričenjajo izgubljati svojo jakost in tako lahko postanemo bolj občutljivi za pogosto tišji, a bolj vztrajen glas Boga, ki govori, katera pot je za nas primerna. „In ko začnemo slišati ta glas, občutimo njegovo avtentičnost in se čudimo, zakaj ga nismo slišali že prej – to je, kot bi prišli domov“ (Stead, 2016, str. 92).
Sprejemanje doživljanja se precej razlikuje od pasivnosti. Zagotovo obstajajo določena dejanja, ki so bodisi potrebna ali je dobro, da jih storimo. Toda če s prakticiranjem umetnosti opuščanja razvijemo zmožnost zaupanja Bogu, bomo ugotovili, da imamo na voljo več možnosti izbire, ker smo manj v primežu oziroma manj kontrolirani s svojim strahom ali pohlepom. Bomo pa tudi bolj jasno videli, katera dejanja se rodijo iz naših strahov ter katera dejanja pristno izhajajo iz zaupanja in vere. In še nekaj je pomembno, na kar opozarja Stead: Ljudje potrebujejo ljubezen, kadar jo potrebujejo, in ne, ko se mi počutimo, da bi jim jo dajali. Ni koristno čakati, da se bodo naša nihajoča občutja ujela z idejo ljubezni. Pomembno je biti svoboden za početje stvari, ki so v življenju resnično pomembne – takrat, ko jih je treba storiti.
Kar sem opisal v pričujočem poglavju, približno ustreza prvi stopnji krščanskega tridelnega modela duhovne rasti, imenovani katharsis (prečiščevanje). V naslednjem poglavju pa je govora o decentraciji in motrenju prave narave stvari, kar se približno pokriva z drugo stopnjo omenjenega tridelnega modela, imenovano theoria.
Decentracija – razširiti pogled in videti stvari, kakršne so v resnici
V svoji knjigi Stead navede opažanje, da je v čuječnosti vse decentrirano, saj je takšna narava resničnosti – jaz nisem središče. Decentracija pomeni, da sem zmožen pogledati na stvari širše kot zgolj skozi očala svoje lastne perspektive, ki je vedno subjektivna in nikoli povsem točna. Kot piše Stead, nam čuječnost pomaga postaviti svoje izkustvo poleg vseh drugih vidikov narave in tako pričnemo gledati na resničnost iz perspektive celote, ne zgolj skozi samega sebe. Avtor knjige bralca tudi povabi, da začne gledati na stvari iz Božje perspektive namesto samo iz svoje.
Stanje, ko preprosto samo smo (v primerjavi s stanjem, ko nekaj delamo oziroma počnemo), se v čuječnosti precej poudarja. Vsebuje večje in širše zavedanje sedanjega trenutka kakor stanje nenehnega početja. Odpira prostor, da bolj jasno vidimo pravo naravo tega, kar je pred nami. Manj je prisotna težnja, da bi delali, da bi popravljali, da bi načrtovali. Precej več pa je radovednega zanimanja, vzdržanih sodb in dopuščanja situacijam, da ostanejo takšne, kot so, čeravno samo za trenutek, dokler stvari ne postanejo jasnejše in različne možnosti prepoznavne.
S pomočjo čuječnosti se postopoma bolj polno zavedamo širše slike, kar bi po Steadovem mnenju moralo dobiti prioriteto pred tem, da hitimo delati, početi stvari. Kar skušamo kultivirati, je odprta, nepresojajoča, ljubeča pozornost, ki preprosto zre in zaznava – prepoznati skušamo notranjo vrednost vsake stvari kot celote, brez potrebe, da bi jo analizirali, interpretirali, jo postavili v svoj lastni narativ in si predstavljali načine, kako bi nam lahko ta predmet ali oseba bolje služila, če bi bila drugačna.
Holistični, celostni pogled je pogled ljubezni. Dopuščanje stvarem, da so, in ustvarjanje prostora, da pridejo v svojo polnost. Vztrajanje v pogledu, dokler ne vznikne polnejše, globlje razumevanje, in nato radovanje nad tem, kar zaznavamo. Osvobajanje, da je lahko vse povsem to, kar je. Lahko se sicer izkaže kot dobro, da nekaj spremenimo, vendar šele, ko situacijo/predmet/osebo resnično cenimo in ljubimo v tem, kar je.
Dr. Mihael Černetič
Literatura:
Stead, T. (2016). Mindfulness and Christian spirituality: Making space for God. London: SPCK.
Fotografija: Simon Wilkes na Unsplash
