Čuječnost nas dela bolj razumevajoče, empatične. Do samih sebe in do drugih. Čuječnost je zavedanje, iz zavedanja pa izhajajo empatija, razumevanje, sočutje. S čuječnostjo se lažje postavimo v čevlje drugega, kot se reče; lažje se vživimo v druge ljudi ter jih močneje in bolje začutimo. Vpliv čuječnosti na empatijo je zato neprecenljiv za boljše odnose.
Empatija je zmožnost razumevanja doživljanja drugega človeka skozi referenčni okvir te osebe. Je zmožnost, da se postavimo v pozicijo drugega (Bellet in Maloney, 1991). Empatija je tako rekoč gledanje z očmi drugega, poslušanje z ušesi drugega in čutenje s srcem drugega. Vendar je ne smemo zamenjevati s simpatijo ali sočutjem, pri katerih drugega poudarjeno začutimo, medtem ko gre pri empatiji v glavnem za spoznavno komponento – za poznavanje, razumevanje, dojemanje tega, kar drugi doživlja.
Zakaj sploh govoriti o empatiji? Ker je le-ta verjetno ena najpomembnejših zmožnosti za ustvarjanje uspešnih medosebnih odnosov. Težko si je predstavljati, da bi imeli s kom dobre odnose, ne da bi zmogli vsaj delno razumeti njegov ali njen svet. Se miselno podati iz udobja, poznanosti in predvidljivosti lastne, domače pokrajine v njegovo oziroma njeno deželo, pripravljeni, da se tam srečamo s čim drugačnim.
S čuječnostjo smo lahko empatični do sebe (saj verjetno v našem življenju ne mine dan, ko bi nas ne doletela kaka stiska, težava, izziv), pa kajpak tudi do stisk in težav drugih ljudi – tistih, ki so nam blizu, in onih, ki jih lahko zaznavamo samo posredno, prek medijev (npr. ljudi v Tretjem svetu). Empatija do sebe in do drugih sta načeloma povezani; bolj kot gojimo empatijo do sebe, bolj smo zmožni biti do drugih razumevajoči in sprejemajoči ter obratno.
Terapevti, ki se profesionalno ukvarjamo s stisko drugih, in nasploh poklici, kjer je poudarjeno delo z ljudmi, naj bi še posebej skrbno negovali empatijo, zmožnost za spoštljivo dojemanje drugega. Pri svojem psihoterapevtskem delu večkrat neposredno pred pričetkom posamezne seanse izvedem kratko čuječnostno vajo za krepitev empatije terapevta (Morgan in Morgan, 2005). To mi pomaga, da se lažje obrnem h konkretnemu klientu, ki je prišel k meni, se naravnam nanj in vanj vživim. Podajam to vajo, ki sem jo nekoliko prilagodil, da je širše uporabna kot možnost neposredne priprave na srečanja z ljudmi. Da bodo ta naša srečanja pristna in kvalitetna, da se bomo res srečali z drugo osebo in se medsebojno osrečili, lahko tako poskusimo naslednje:
1. Predno se z nekom srečaš ali se pričneš pogovarjati, si vzemi trenutek in začuti dviganje in spuščanje svojega diha.
2. Ko hodiš v prostor, kjer se bosta s to osebo srečala, si predstavljaj, da tam čaka še eno človeško bitje. To človeško bitje je nekdo, ki ima upanja in sanje, ki poskuša biti srečen in mu to le delno uspeva. Sedaj sta se iz določenega razloga znašla skupaj, in iz tega srečanja lahko naredita nekaj, kar bo več kot zgolj bežno, rutinsko občevanje.
3. Sedaj pojdi do tega človeka in reci „zdravo“.
Decentrirano zavedanje, ki je v jedru čuječnosti, je nepogrešljivo za doživljanje empatije. Iz empatije, razumevanja pa prihajajo sprejemanje, sočutje in prijaznost. Francoski pregovor pravi, da kdor vse razume, tudi vse odpušča. Resnično v sebi težko zavračamo osebo, ko razumemo, zakaj je takšna, kot je, in čemu počne, kar pač počne, četudi nam njeno početje ni všeč.
Čuječnost pomeni biti svoj najboljši prijatelj, je dejal Daniel J. Siegel. Dodati pa velja, da čuječen človek nosi v sebi tudi potencial za dobra prijateljstva z drugimi ljudmi, ne le s seboj.
Dr. Mihael Černetič
Fotografija: Piqsels.com
Literatura:
Bellet, P. S., in Maloney, M. J. (1991). The importance of empathy as an interviewing skill in medicine. JAMA: The Journal of the American Medical Association, 266(13), 1831. https://doi.org/10.1001/jama.1991.03470130111039
Morgan, W. D., in Morgan, S. T. (2005). Cultivating attention and empathy. V C. K. Germer, R. D. Siegel, in P. R. Fulton (ur.), Mindfulness and psychotherapy (str. 73–90). Guilford Press.
