V skladu s sodobnimi smernicami v psihoterapiji smo v naši ustanovi v lanskem letu pričeli z rutinskim merjenjem terapevtskega izida (angl. routine outcome monitoring). V ta namen smo investirali v nakup licence za vprašalnik OQ 45.2., ki je v svetu pogosto uporabljan in doslej najbolj raziskan pripomoček za empirično spremljanje rezultatov psihoterapije. Vzporedno s tem smo v sodelovanju z Univerzo Sigmunda Freuda, podružnica Ljubljana pričeli z raziskovalnim spremljanjem rutinskega merjenja izida v naši ustanovi. Na tem mestu podajamo najpomembnejše preliminarne ugotovitve te raziskave.
Raziskovalni projekt, katerega vodja je doc. dr. Mihael Černetič, je utemeljen na paradigmi na praksi temelječih dokazov (angl. practice-based evidence). Teh, ki so se odločili za sodelovanje v raziskavi, je bilo doslej 20 klientov in 2 psihoterapevta. Merjenje se izvaja na vsakih 10 izvedenih seans in zaenkrat smo za analizo pridobili podatke za eno leto psihoterapevtske obravnave (do pet zaporednih merjenj oziroma približno 40 terapevtskih seans).
Uporabljani vprašalnik OQ 45.2 preverja tri področja, in sicer simptomatsko stisko klientov, njihove medosebne odnose ter funkcioniranje v socialnih vlogah, kot so služba, družina, šola. Nižji rezultat na vprašalniku pomeni boljše stanje klienta, višji pa slabše. Mejna vrednost znaša 64 točk, rezultati od vključno tega mejnika navzgor klienta uvrščajo v klinično populacijo. Indeks zanesljive spremembe (IZS) za dotični merski pripomoček pa znaša 14 točk in označuje prag, pri katerem je dovolj zanesljivo, da se je klientovo stanje dejansko spremenilo in ne gre zgolj za napako merjenja oziroma naključna nihanja.
Preliminarni raziskovalni rezultati so razvidni iz grafikona. Pike v grafu označujejo povprečja (aritmetične sredine) rezultatov vprašalnika, črte pa njihovo razpršenost (standardne deviacije). Vidimo lahko, da se je stanje klientov v merjenem obdobju v povprečju praktično ves čas izboljševalo. Prišlo je do opaznega izboljšanja, saj sprememba v danem obdobju doseže skoraj dvakratno vrednost indeksa zanesljive spremembe. Hkrati lahko ugotovimo, da pri klientih v povprečju ni prišlo do poslabšanja stanja, kar bi označevala sprememba navzgor, ki bi dosegla vsaj velikost omenjenega indeksa.
Izboljšanje se je v opazovanem obdobju pri udeležencih pojavilo kljub temu, da so bili pred pričetkom raziskave večinoma že nekaj časa vključeni v psihoterapevtski proces v naši ustanovi. Prvo merjenje torej pri večini ne sovpada z njihovim pričetkom psihoterapevtske obravnave. Če bi bilo tako, bi smeli pričakovati še večjo izmerjeno spremembo, saj je značilno, da se najopaznejše spremembe v psihoterapiji zgodijo relativno hitro, v prvih nekaj mesecih psihoterapevtskega procesa.
Dosedanje raziskave prepričljivo ugotavljajo, da smo psihoterapevti nagnjeni k precenjevanju svojih terapevtskih zmožnosti in da nismo najbolj zanesljivi pri kliničnem ocenjevanju napredka svojih klientov. Zato je dobrodošlo in koristno, da smo v psihoterapevtsko delo, ki ga izvajamo v ustanovi Pot naprej, kot dodatno strokovno vrednost vključili še empirični pristop spremljanja terapevtskega izida. Razveseljivo je, da je tudi ta način (poleg klinične ocene, ki smo jo že uporabljali doslej) pokazal, da naše delo pri uporabnikih storitev obrodi pozitivne rezultate. Da se torej klienti ob vključitvi v našo obravnavo lahko upravičeno nadejajo realne spremembe in napredka.
Ekipa Pot naprej
