Kako naj starši ravnamo, da bomo vsi v družini srečni in dobro?

V naši založbi smo izdali knjigo, ki skuša pogumno in trezno odgovoriti prav na to vprašanje, ki si ga prej ali slej zastavi skoraj vsakdo. In kot taka je lahko nepogrešljiv pripomoček za starše pri soočanju z izzivi vzgoje in skrbi za blagostanje družine.

V včerajšnji oddaji "Dobro jutro" na TV Slovenija so uredniki knjige "Za srečo v družini", med katerimi je tudi naš sodelavec dr. Mihael Černetič, spregovorili o tem, kaj je srečna družina, ali je sploh dosegljiva ter kaj lahko starši, stari starši sami naredijo, da izkoristijo svoje danosti, ki povečujejo srečo v vsaki družini, ne glede na okoliščine.

Pri založbi Ajda je izšla nova knjiga z naslovom "Za srečo v družini", ki so jo pripravili dr. Mihael Černetič in sodelavci. Knjiga, ki jo je napisalo enajst avtorjev – sedanjih in nekdanjih svetovalnih delavcev vrtcev –, je posvečena sreči v družini ter kako jo krepiti, spodbujati in razvijati.

Kot starši ali tisti, ki skrbimo za druge, od nas odvisne osebe, se zlahka znajdemo pred vprašanjem, kako s "praznimi baterijami", z občutkom razdanosti, sredi vseh zahtev sploh nositi izzive dajanja, ne da bi se ob tem razdali sebi v škodo.

Kaj pomeni v življenju plan B, ali pa C, D, ... Ž? To, da ni šlo po planu A. Torej po mojem planu. Ali če rečem lepše, načrtu. In kaj je tu narobe?

Čeravno starši niso sami krivi za nastanek težav s svojim duševnim zdravjem, je dejstvo, da lahko te težave močno vplivajo na njihove otroke. Včasih je prav strašljivo opazovati, kako določeni duševni problemi vplivajo na doživljanje in razvoj tako zelo ranljivih bitij, kot so otroci.

Biti v vlogi starša je lahko močan dejavnik osebnostne rasti. Kaj nam lahko starševstvo v tem smislu prinese?

Kot starši se učimo ljubezni. Za veliko ljudi je ljubezen najvišja vrednota in vrlina. Kot starši si ne moremo privoščiti, da bi živeli le zase in stregli le svojim željam, saj so otroci od nas (življenjsko) odvisni. Potrebno je poskrbeti tudi zanje, kar v nas neguje vrlino ljubezni.

Vsak, ki je imel količkaj opravka z otroki, ve, da imajo ti najmlajši člani človeške družbe ogromno potrebo po pozornosti. Včasih se zdi, da je otrokom pozornost (zlasti njim pomembnih odraslih oseb) celo bolj pomembna kot »kruh«.

Ampak zakaj je tako?

Kako vzgajati otroka, da se bo razvijal v samostojnega posameznika? Kako otroku privzgajati delovne navade? O tem govori eno od strokovnih predavanj za starše, ki jh izvajamo v naši ustanovi. V njem so glavna izhodišča in priporočila, ki jih je potrebno poznati za uspešno navajanje otroka na samostojnost, strnjena v deset ključnih smernic:

Prejšnji teden sem na mednarodnem strokovnem posvetu, ki je potekal v okviru Skupnosti vrtcev Slovenije v Podčetrtku, predstavljal knjigo z delovnim naslovom "Pozitivni viri v družini za razvoj in vzgojo otrok", ki nastaja v okviru aktiva svetovalnih delavcev vrtcev celjsko-mariborske regije. Ideja knjige temelji na pozitivni psihologiji in uporabi virov v družinah.

V teh dneh sem ponovno naletel na čudovit sestavek Diane Loomans z naslovom »Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka«. Čudovite in globoke vrstice so me še bolj nagovorile kot prvič:

Če bi lahko še enkrat vzgajala svojega otroka,
bi več barvala s prsti in manj karala s prstom.

Kot svetovalni delavec v vrtcu sem danes nekaj časa preživel v igralnici s skupino najmlajših otrok, od katerih nekateri še niso bili stari niti leto dni. Ob tem sem imel ponovno priložnost v živo izkušati tisto temeljno egalitarnost, ki se odraža v samem človekovem razvoju in lahko služi kot ena od podlag etike in demokracije.

Znanka z že odraslimi otroki mi je nekoč pripovedovala, kako se ji je kot mladi mamici doma kopičila nepomita posoda, saj je rajši odšla z otroki na sprehod kot pa drgnila posodo od kosila. Prednost je dala otrokom, posoda pa je prišla na vrsto kasneje. Danes sta njena otroka osebnostno dobro integrirana, stabilna in uspešna odrasla človeka. Nič čudnega, saj je njuna mama vedela, da krožniki in kozarci lažje počakajo kot iskriv, dinamičen in po pozornosti hrepeneč otroški duh.

Ločitev staršev je za otroka vedno dramatičen dogodek. Čeravno starša presodita, da je ločitev za njiju najboljša rešitev, in morda čutita ob njej tudi olajšanje, ker bo pomenila konec mučnih prepirov in konfliktov, je za otroka ločitev lahko celo bolj stresna kot za starše. Starša predstavljata stebra, na katerih stoji otrokov svet, in če se stebra razmakneta, je razumljivo, da se ta svet pošteno zamaje, če že ne poruši.

1. Vsi težko vodljivi otroci imajo sindrom hiperaktivnosti.

2. Dobra vzgojiteljica oz. pomočnica vzgojiteljice zna voditi vsakega otroka.

3. Pri otroku, ki je težko vodljiv, je zagotovo prisotna neka motnja.