Čuječnost nam tudi v preizkušnji pandemije koronavirusa lahko pomaga v spoprijemanju s stiskami in izzivi, ki jih doživljamo.

Epidemija koronavirusa je psihoterapevte po celem svetu prisilila v uporabo telepsihoterapije (psihoterapije na daljavo), če želijo tudi v obdobjih zaprtja pomagati svojim klientom. V praksi je pogosto predvsem izvajanje psihoterapevtskih seans preko videokonferenčne povezave (na primer po Skypu in v zadnjem času predvsem preko Zooma). Upravičeno pa je vprašanje, ali je takšen način terapije primerljiv z izvedbo v živo.

Z veseljem sporočamo, da je sedaj brezplačno na voljo poglavje o čuječnosti na delovnem mestu avtorja dr. Mihaela Černetiča.

Čuječnost in droge sta dve izbiri, za katere se ljudje odločajo s podobnim namenom – da bi dosegli srečo. A v primerjavi se izkaže, da si izbiri med seboj v marsičem nasprotujeta. Kdor se resno poda na pot čuječnosti, bo po mojem težko hkrati hodil po poti omame s substancami.

Čuječnost je početje, ki temelji na zavedanju. Toda, ste se že kdaj vprašali, kako resnično je, kar ob tem prihaja v zavest? So zvoki, ki jih slišimo, realni? Kako resnično je dihanje, ki ga občutimo? Sončni zahod, v katerem čuječno uživamo? Ne samo za filozofe, tudi za bivanje slehernega človeka so odgovori na tovrstne dileme ključnega pomena.

Način, kako psihološka in sorodne stroke razumejo čuječnost, se postopoma izčiščuje, poglablja in širi – skratka zori. Isto se na individualni in kolektivni ravni dogaja z razumevanjem drugih pojavov, ki obstajajo v svetu in v nas samih. Kar se tiče razumevanja čuječnosti, je v psihološki znanosti morda nastopilo obdobje adolescence: poenostavljeni otroški entuziazem se umika zavedanju širšega, bolj celostnega okvira. Eden od možnih pokazateljev za to utegne biti prihod čuječnostnih intervencij druge generacije.

Šestega in sedmega novembra 2020 je v okviru 17. Študijskih dnevov Slovenske krovne zveze za psihoterapijo potekalo strokovno srečanje na temo „Skrb zase v poklicih pomoči – etična, strokovna in osebnostna dimenzija“.

V sredo, 21. oktobra 2020, sva bila Marinka in Miha gosta pogovornega večera na temo čuječnega partnerstva, ki je potekal v okviru cikla srečanj Psihologija za vsakogar v organizaciji Univerze Sigmunda Freuda Dunaj, podružnica Ljubljana.

„Najmanjše dejanje prijaznosti je vredno več kot največji namen.“ (Oscar Wilde)

Dopamin je vplivna substanca v možganih, ob kateri doživljamo intenzivna prijetna občutja. A zaradi nje se lahko razvije tudi zasvojenost. Ob dopaminskih zagatah čuječnost k sreči ponuja nekatere rešitve.

V naši založbi je izšla nova knjiga z naslovom Prigode z evropskih tirov. Avtor dr. Mihael Černetič v njej na iskriv način prikaže svojo mladostniško dogodivščino, enomesečno popotovanje z vlakom po Evropi. Vendar knjiga ne ostaja le pri tem, saj so izvornim potopisnim tekstom v knjigi dodane avtorjeve osebne psihoterapevtske refleksije iz zorne točke dvajsetih let kasneje.

Ena od stvari, ki nam najbolj preprečujejo, da bi bili v čuječnem stiku z žuborečim življenjem v sebi in okolici, je prav nekaj, kar nas na videz tako osrečuje – naš pametni telefon. Kakor je možno čuječnost živeti v neštetih raznovrstnih priložnostih, se žal tudi nečuječnost k nam prikrade na številne načine. Ima celo vrsto obrazov in različnih izrazov. Od njih je pobeg v telefon dandanes bržkone eden najpogostejših.

Stari rek pravi, da je vse za nekaj dobro. Tako lahko tudi virus, zloglasen po povzročanju respiratornih težav, na svoj način pripomore, da človek še bolj zadiha čuječnost.

Koncentrativne imenujemo tiste prakse čuječnosti, za katere je značilna ozko usmerjena pozornost. Na primer zavedanje dihanja ali osredotočanje na določene besede ali stavke. Tovrstne čuječnostne prakse upravičeno veljajo za presenetljivo učinkovit pripomoček, ko se želimo pomiriti oziroma nasploh doseči regulacijo čustvenih stanj (regulacijo afekta).

Kot je znano, vsebuje čuječnost dve glavni sestavini: zavedanje doživljanja ter sprejemanje le-tega. O slednjem se po mojem mnenju zaenkrat še premalo govori. Kajti gre za težje izvedljivi del čuječnosti, obenem pa sprejemanje svojega doživljanja in doživljanja drugih povzroča vznemirljive, korenite in daljnosežne pozitivne učinke na poti osebnega razvoja.